Balkanske puške z vžigom na kremen

Razvoj strelnega orožja je tekel samo v smeri spreminjanja oblike, funkcionalnost pa se ni spreminjala. Tako so se na področju križanja dveh popolnoma različnih civilizacij porajale nove oblike, mešanica zahodnoevropskega in vzhodnjaškega okrasja ter domiselne kombinacije, katerih rezultat so bile popolnoma nove oblike, v literaturi znane kot albanske ali balkanske puške. Vse te puške so kremenjače, najpogosteje sestavljene iz italijanskih cevi za lovske puške, vžigalnega mehanizma tipa miquelet in kopita ter okovja domače izdelave. Glede na izvor uvoženih delov, tip okrasja in obliko kopita je bilo njihovo skupno ime med ljudstvom tančice, posebna imena pa roga, karanfilka, čibuklija, đeferdar in rašak. Vse te puške so pravzaprav lovske, ki so nastale kot osebno orožje prebivalstva pod turško oblastjo, uporabljale pa so se tudi v vojnah proti Turkom in za Habsburžane.

Edino pravo vojaško strelno orožje je bila puška tipa šišana, s katero so bile oborožene enote turške vojske in katere oblika ter delovanje se nista spremenila vse od začetka 17. do konca 19. stoletja.