Celi dve leti se potem ni nič zgodilo, tudi obljubljenih zlatnikov ni bilo. Spomladi leta 1471 pa je Friderik III. Andreja Baumkircherja povabil v Gradec, takratno cesarsko prestolnico, na dodatna pogajanja. Vabilu je bilo priloženo tako imenovano »ščitno pismo«, zagotovilo o prostem prihodu in odhodu. Po tedanji tradiciji je veljalo za čas med jutranjim in večernim zvonjenjem. Oboje pa je bilo le diplomatska zvijača. Zamislil si jo je cesarjev svetovalec Puchau, pravi namen vabila pa je bila Andrejeva aretacija.
Andrej se je odzval 23. aprila v dopoldanskem času. Ker je veliko dal na častno besedo, na zaroto ni niti pomislil. V mesto je prijezdil skupaj s svakom Grellsneckom, prav tako Andrejem. Po njegovem prihodu so nemudoma okrepili straže ob mestnih vratih, cerkovnikom pa so naročili naj zvečer zazvonijo eno uro prej. Pogajanja sama so bila le navidezna. Cesar je veliko obljubljal, razgovore pa zavlačeval tako, da se je hodil posvetovat s svojimi uradniki. Po uradni razlagi dogodkov pa naj bi se preveč razgovoril Baumkircher, ki je znova in znova postavljal dodatne zahteve. Tako je prepozno opazil, da se varni čas že izteka. S spremljevalcem sta s cesarske rezidence odjezdila sicer še pravočasno, presenetilo pa ju je zgodnje zvonjenje. Ob njem so namreč avtomatsko dvignili dvižne mostove, vsa mestna vrata pa zaprli z rešetkami. Po krajšem boju so cesarski oba viteza zajeli na dvorišču obrambnega stolpa ob južnih graških vratih. Odpirala so se na most preko reke Mure, zato so jih imenovali Murska. Nadaljnji dogodki so potekali zelo hitro. Ujetnikoma so takoj poslali duhovnika, da jima je dal odvezo. Andrej ga je uporabil za sla in cesarju v zameno za življenje ponudil 5 svojih gradov in plačilo 62 tisoč goldinarjev. Bil pa je prenevaren nasprotnik, da bi ga uslišali. Že po sedmi uri je ujetnika obiskal tudi mestni rabelj. Pomočniki so od nekod privlekli kamnito klado, ki je služila za tnalo. Po kratkem duhovnikovem blagoslovu so obema odsekali glavo. Brez vsake obravnave in proč od javnosti. Ravnanje oblasti je bilo še posebej tragično za Andreja Grellsnecka. Bil je namreč koroški plemič in v sporih s cesarjem sploh ni sodeloval.
Novica o usmrtitvi je bliskovito obletela Gradec in vse bližnje kraje. Že naslednji dan so zanjo zvedeli tudi v Baumkircherjevem domačem kraju Stadtschlainingu. Obvestil jih je zajeti turški ujetnik, ki se je po plačilu odkupnine vračal domov. Andrejeva hči Marta je nemudoma in vsa iz sebe odhitela v Gradec. Grellsneckovo truplo so medtem že odnesli v tamkajšnji frančiškanski samostan, Andrejevo pa je vse okrvavljeno še vedno ležalo pred mestnimi vrati. Medtem ko je brisala kri z očetovega obraza, so se stražniki iz Marte norčevali. Po ustnih pričevanjih je enega od njih s krvavim robcem oplazila po obrazu, vse očetove morilce pa preklela. Mrtvega očeta je položila v srebrno krsto in ga dala pokopati v domači Marijini cerkvi.
Po 500 letih je od cerkve ostalo le še nekaj zidov ob mestnem obzidju, od grobnice pa se ohranil le viteški lik s praporom in grbom Baumkircherjev, ki je po čudnih poteh zašel v sosedni kraj z imenom Oberwart. Zdi se, da ne prikazuje Andreja pač pa enega od njegovih sinov, Jurija ali Viljema, saj je nastal šele leta 1490, 19 let po Andrejevi smrti. Zato pa je toliko bolj živa njegova podoba v štajerskih ljudskih pripovedkah. Iz njih na primer zvemo, da se Andrej na pogajanjih sploh ni zagovoril. Nasprotno: zelo kmalu je z njih odšel, čas pa je izrabil za stike z prijatelji in znanci, s katerimi se že dolgo ni mogel srečati. Ker ga k mestnim vratom ni bilo, je med cesarskimi zavladal pravi preplah in že po tretji uri so ga biriči iskali po vsem Gradcu. Pri Murskih vratih je po Andrejevi smrti strašilo. V nevihtnih nočeh so prestrašeni čuvaji srečevali vitezov duh, ki je jezdil mimo njih z glavo pod pazduho. Večino njegovih morilcev so v kasnejših letih prizadele takšne ali drugačne nesreče. Upornikom v opomin še dolgo razkazovali klado, na kateri je Baumkircher doživel svojo nesrečno smrt. Ko je nekega dne izginila, se je nehal prikazovati tudi Andrejev duh.