Beran je pričel svojo ustvarjalno pot na pobudo očeta Vincenca, ki je igral violino in klarinet. Učil se je pri raznih glasbenikih v Olomucu, in sicer violino, klavir in violončelo. Tam je končal ljudsko šolo in nemško državno gimnazijo (1880–84), potem pa ob Srednji glasbeni šoli Glasbenega društva v Brnu (violončelo) sočasno študiral na tamkajšnji Orglarski šoli (1885–88), tudi pri znamenitem Leošu Janáčku. Najprej je bil pomožni učitelj na tej šoli (kasneje konservatoriju), potem pa med 1890–1898 redni učitelj in obenem učitelj klavirja, violine in orgel na državnem češkem učiteljišču v Brnu.
Leta 1898 je bil Beran na podlagi razpisa izbran za učitelja glasbe na Državnem moškem učiteljišču v Mariboru, kjer je ostal do upokojitve (1928). Na njegovo pobudo so tam uvedli izbirni pouk viole, violončela in kontrabasa ter ansambelske vaje za godalni orkester. Med njegovi učenci so bili Maks Unger, Lojze Herzog, Oton Bajde, Ciril Pregelj, Makso Pirnik in Slavko Osterc, ki je v letih 1910–14 pri njem, tudi zunaj šolskih ur, dobil temeljno glasbeno znanje in spodbudo za ustvarjanje. Beran je v Mariboru poučeval tudi na šoli Glasbene matice (1919–25) in deloval kot poustvarjalec (v letih 1898–1906 je bil zborovodja, dirigent in violončelist Narodne slovanske čitalnice). Z uvrščanjem slovenskih in slovanskih skladb na mariborske koncertne sporede se je dejavno pridružil slovenskemu narodnemu gibanju. Na povabilo ravnatelja Mateja Hubada je v letih 1928–36 deloval kot honorarni profesor (violončela, klavirja in ansambelskih vaj) na Državnem konservatoriju v Ljubljani in na srednji šoli ljubljanske Glasbene matice (njegova učenca sta bila tudi Oton Bajde in Bogo Leskovic).
