Sonce je zahajalo za Peco, ko so se na večer pred praznikom zbrali v Kotljah možje in fantje, da bi postavili nad 30-metrski mlaj, ki bi naj dal še poseben poudarek kmečkemu prazniku naslednjega dne. Ko je bilo za postavitev mlaja vse pripravljeno, kar je za to potrebno, žavre, venci in drugo, se je oglasil Lužnik: »Kaj pa je z zastavo? Še zmeraj je v Kotljah visela na mlaju zastava: slovenska ali pa rdeča.« Na to se oglasi Ardev in reče: »Ali ne veste, da država prepoveduje vsako zastavo razen državne, te pa mi nimamo. Če obesimo drugo, imamo še lahko sitnosti, ker bi prišli z zakonom navzkriž.« Še preden je Ardev končal s svojimi pomisleki, so fantje že pritrdili slovensko zastavo na vrh visokega mlaja, Lužnik pa je dal znak za dvig. Po polurnem težkem dviganju in horukanju je mlaj zdrknil v pripravljeno jamo in Osrankov Falenti ga je začel pritrjevati z zagozdami. Mlaj je stal, lahek veter pa je pomagal, da je slovenska trobojnica kljub državni prepovedi veselo plapolala nad Kotljami.
Po stari navadi so se postavljalci mlaja nato pri Toniju okrepčali s sodčkom piva, še malo pokramljali in se nato mirno razšli na svoje domove. Po slavnostni seji, ki se je pričela drugi dan že ob 8. uri kot 1. točka sporeda, so začeli goniti živinorejci svojo lepo očiščeno in rejeno lisasto plemensko živino z vseh hribov in globač na razstavo v Kotlje. Kotuljci so bili svojeglavi in niti živine niso hoteli rediti one pasme, ki jo je predpisovala oblast; redili so namesto predpisane bele marijadvorske pasme raje lisasto pinegavsko pasmo. Njihovi biki zato tudi niso bili licencirani in Kotuljci za njih niso prejemali subvencij. Vabljeni okrajni kmetijski referent in živinozdravnik pa sta morala priznati, da je ta živina lepša od degenerirane marijadvorske pasme. Niso še razdelili živinorejcem nagrad in pohval, ko sta naglih korakov pristopila k živinorejcem dva orožnika iz Guštanja. Prvo, kar sta spregovorila, je bilo vprašanje: »Kdo je dal zastavo na mlaj?« »Ne vemo!« je bil odgovor. Tedaj sta ukazala, da mora slovenska zastava takoj izginiti z mlaja. Živinorejci pa so ju nahrulili z besedami: »Splezajta sama gor in jo odstranita!« Žandarja sta pogledala po dolgem in gladkem mlaju, si nekaj zapisovala in odšla. Z vrha visokega mlaja pa ju je pozdravljala slovenska zastava.
Že v dopoldanskih urah so se začele priprave za popoldanski spored, za krstno predstavo igre »Kmečka ovset«, ki jo je napisal domačin Kuharjev Anza na pobudo upravnega odbora živinorejske zadruge. Igro je režiral direktor beograjske drame Gosič, ki je bil dalj časa na Rimskem vrelcu na oddihu. Spretno mu je pomagala učiteljica Vida Kuhar, ki je bila zaradi komunističnih idej pri oblasteh slabo zapisana in zato kazensko premeščena v Kotlje. Za igro je bilo veliko zanimanje. Okrog 14. ure so začeli prihajati ljudje od blizu in daleč. Prišli so Šentanelci, Strojanci, ki so bili še polni navdušenja, kajti zdramili so jih napredni akademiki pod vodstvom Borisa Kraigherja. Prišli so leški knapi, katerim so poživili narodni duh taborniki pod vodstvom Pavleta Žavcerja, prišli so Selanci, Podgorci, Pamečani, Šentjanžani, guštanjski purgarji in fužinarji, Prevaljanarji in Traberčani, tako da se je v Kotljah nabralo toliko ljudi, kot jih Kotuljci razen na Vorančevem pogrebu do danes še v Kotljah niso videli.
Igrali so na Štalekerjevem dvorišču. Ljudstvo se je o prireditvi zelo pohvalno izreklo in se šele v poznih večernih urah zadovoljno vračalo na svoje domačije. Tako so komunisti in njihovi simpatizerji vzdramili pod firmo živinorejske in pašniške zadruge tisoče ljudi v času, ko je vladala zaradi Hitlerjevega napredovanja in hujskanja depresija nad našim ljudstvom, in tako tudi pripomogli, da je ta narodni duh ostal živ ob času zasedbe in okupacije fašizma. Zgodovina narodnoosvobodilne vojne našega kraja nam je za to prinesla vse dokaze.
Vir: Kotnik, Beno: Kmečki praznik v Kotljah julija 1937. V: Koroški fužinar, 10. 5. 1959, št. 4–9, str. 37.
