Avstrijski državni zbor je 8. maja leta 1890 enoglasno sprejel poseben zakon, ki je omogočil pravno podlago za začetek gradnje dolenjskih železnic. Tako prešerno so ob sprejetju tega zakona poročale Dolenjske novice:
»Bliža se železna cesta«, lahko pojemo; kajti prišli smo zopet precej bliže tistemu času, ko bode po Dolenjskem drdrala in zavijala se železna kača … Veselje radi tega je po dolenjski splošno — posebej še v Novem Mestu … Novomeščani so pa tudi brž zvečer pokazali, da vedo ceniti, kolike pomembe za Dolenjsko zlasti še za Mesto bode železnica. S kapiteljskega griča je donel uze popoludne strel ter daleč okoli naznanjal veselo novico — zvečer pa je bilo naše mestice lepo razsvitljeno — razsvetili so skoraj brez izjeme vsi! — Med tem ko se je napravila lepa bakljada meščanske straže, požarne brambe in druzih društev ter vrla meščanska godba podala mestu in Kandiji nekaj veselih komadov v proslavo radostnega večera.
Novomeški mestni svet se je nemudoma sestal in v znak hvaležnosti ter želene nadaljnje podpore za častne meščane imenoval prof. Franja Šukljeta, barona Jožefa Šveglja, ministrskega predsednika grofa Edvarda Taaffeja ter trgovskega ministra Oliviera Marquisa de Bacquehema.
Pred samim začetkom gradnje je bilo potrebno pripraviti še strokovno gradivo, zbrati finančna sredstva, od kar 1133 posestnikov odkupiti ustrezna zemljišča in objaviti razpis za oddajo gradbenih del. Same priprave so potekale dokaj gladko, zataknilo se je le pri umeščanju novomeške železniške postaje.
