Po prvi svetovni vojni, ko je razpadla Avstro-Ogrska, so nastale v vinogradništvu velike spremembe. Večina slovenskih pokrajin je postala sestavni del države Jugoslavije, Primorska pa je pripadla Italiji.
Goriška in vipavska vina so izgubila dotedanje slovenske in avstrijske trge, na italijanskem trgu pa so jim nevarno konkurirala italijanska vina. Kljub temu so se Primorci trudili z obnovo vinogradov, vendar niso več dosegli stanja pred pojavom trtne uši. Od prve svetovne vojne do šestdesetih let 20. stoletja so se vinogradniške površine samo v zgornji Vipavski dolini zmanjšale za 30 odstotkov. V tem času so bili, na primer, opuščeni vinogradi v Pasjem repu, ki jim je pel hvalo Valvasor.
V sklopu raznarodovalne politike je italijanska država poskušala slovenskega kmeta tudi gospodarsko oslabiti. Italijanska zakonodaja je vinogradnike prisilila, da so se – v nasprotju s tradicijo – preusmerili v gojenje izbranih sort: na Goriškem so pridelovali bela vina na osnovi rebule in grganje, v okolici Kopra in Pirana je prevladoval refošk, na Krasu pa je ostal domači teran.