podóbica -e ž (ọ̑)
V krščanskem okolju manjši kos papirja z natisnjeno nabožno sliko in besedilom: kaplan je delil podobice.
Že iz srednjega veka poznamo samostanske darove in spominke, ki nas opominjajo na znane romarske poti. Tudi podobice romarji pogosto prinesejo domov kot spomin na božjo pot. Že v 14. stol. so ljudje verjeli, da jim na podobice natisnjene molitve lahko pomagajo pri prošnji za odpustek. Z njimi so obdarovali prijatelje ali jih kot spomin na romanje hranili doma (pogosto so jih hranili tudi v omarah in skrinjah). Poleg romarskih so se pojavile tudi številne spominske (god, birma, poroka, blagoslov božjih znamenj, zaroka, smrt, nova maša, krst …) in svetniške podobice. V obtoku je bilo ogromno romarskih podobic, a se zaradi slabega materiala niso dolgo ohranile. Zbirali so jih večinoma otroci (kmečka dekleta so jih nameščala na notranjost pokrovov svojih skrinj). Na hrbtno stran podobic so ljudje pogosto kaj zapisali. Ponavadi je šlo versko ali nabožno tematiko, sčasoma pa so te vsebine postajale vse bolj posvetne narave. Celo France Prešeren naj bi na podobico podružnične cerkve Sv. Jošta nad Kranjem napisal nabožno pesem. Trgovci so na romarskih poteh prodajali tudi slaščice in podobice za uživanje oz. kajenje. Podobice so dober kulturnozgodovinski vir, saj kažejo stare pokrajine, neohranjene kipe, podobe, samostane in cerkve. Sprva so bile zanemarjane, a temu že dolgo ni več tako. Danes so namreč podobice tako predmet podrobne znanstvene obravnave, kot tudi zbirateljskih interesov.
