Razvoj čitalnice in bralnih društev v Komnu.
Čitalnica v Komnu je ustanovljena 2. junija 1867. V Statističnem spregledu vseh slovenskih čitalnic iz leta 1869 Costa beleži tudi komensko čitalnico. Zasluge za nastanek čitalnice je imel Alojz Polley (1814-1872), ki je ob tej priliki imel slavnostni govor in je bil izvoljen za predsednika. 21. julija 1867 so na občnem zboru izbrali Alojza Polleya za predsednika, Lavoslava Budala za tajnika, Andreja Kocmana (kanonik dekan), Tomaža Grudna, Avgusta Martinaka, Simona Tavčarja, Franca Fabjanija in Jakopa Marcolo za odbornike. V tem trenutku je društvo imelo 58 članov. (Nepodpisano, 1867a)
Govor predsednika čitalnice takole povzame dopisnik Domovine: »Povzdigniti narodno zavednost je pravi namen naše čitalnice, ktero smo danes odprli; in ta namen doseči, naj bo naša prva naloga. Vsak začetek je težek, pa s stanovitnostjo in edinostjo se nadjamo, da je izpolnimo. Napredujmo torej pogumno! Naprej! Naj bode naše geslo; vneto za narod naj bode naše srce, naj živi naša čitalnica, naj živi naš narod!« (Nepodpisano, 1867b, str. 163)
V septembru 1868 je dopisnik Domovine poročal o dogajanjih v čitalnici: »Kakor je znano, sta se zadnje dni preteklega meseca preselila od tukaj naš okrajni predstojnik g. A. Polaj v Sežano in g. Levosl. Budal v Pazen. Ni ga človeka pri nas, da ne bi mu bilo žal po teh vrlih gospodih. Sedanji glavar sežanski je bil predsednik naše čitavnice, g. adjunkt Budal pa njen tajnik; on si je nar več prizadeval, da se je ustanovila. In, ker se je tudi sploh o vsaki priložnosti trudil ljudi dramiti in omiko med nje trositi, štejemo si v dolžnost, zahvaliti se prav prisrčno njemu in g. predsedniku, čigar veljava je veliko zdala, za vspešno njuno prizadevanje glede na narodni napredek po naših krajih. Komen ju bode vselej v blagem spominu imel.
Vsled njune preselitve pa je bila ostala naša čitalnica brez glave i desnice. Torej smo jej volili te dni nov odbor. Novi predsednik je: preč. gosp. Kanonik-dekan Andrej Kocman; denarničar g. Vinc. Černi (tukajšnji c. k. davkovni denarničar), g. Edvard Mozetič (učitelj Komenski) je tajnik; odborniki pa gg. Tomaž Gruden (iz Nabrežine), g. Sim. Tavčar (c. k. uradnik v Komnu), g. Jak. Marcola (vikar v Velikem Dolu), in g. Jos. Šlunder (vikar v Lipi).« (Nepodpisano, 1868)
Pravila Bralnega društva v Komnu na Primorskem (11. januar 1885) določajo, da je namen društva podučno-zabaven, da društvo naroča potrebne časopise, nakupuje primerne knjige, skrbi za lepo petje, “napravlja kratkočasne veselice”. Vsak član ima pravico obiska “bralnice”, mora pa se spodobno obnašati. Član lahko pripelje gosta, ki ni član društva. Pravila določajo kako se in kdaj volijo člani odbora, ki opravljajo delo predsednika, podpredsednika, tajnika, blagajnika in odbornikov. Definirajo tudi njihove zadolžitve in obveznosti. Pravila predvidevajo, da v primeru, da se društvo razpusti, društvena lastnina pripada ljudski šoli v Komnu. (Državni arhiv, I. R. Luogotenenza Societa, Busta 14)
Člani Bralnega društva v Komnu so na občnem zboru 20. decembra 1885 izbrali novi odbor: Anton Bratina; Anton Pahor, kaplana; J. Wallenhof, sodnik; K. Kovačevič, c. k. sodnik adjunkt; Anton Leban, nadučitelj; Fr. Švara, posestnik; Anton Mrak, ces. kr. gozdar; a za namestnika Jos. Kovačič, župan in Al. Luznik, učitelj. Predsednik društva je postal Anton Leban, podpredsednik J. Wallenhof, blagajnik Anton Pahor, tajnik Anton Bratina, komenska kaplana. Po poročanju Edinosti je društvo planiralo v letu 1886 imeti 13 slovenskih, 3 italijanske in 4 nemške časopise. (Edinost, (2. 1. 1886), 11(1),2)
Pevsko in bralno društvo Lira je održalo svoj prvi občni zbor 12. aprila 1885 v Komnu. Tedaj je izbran stalni odbor, v katerega so člani izbrali predsednika I. Doljaka, podpredsednika Josipa Kavčiča (1821-1903), blagajnika A. Štreklja, tajnika Jos. Švaro, odbornike Luznika, Kofola in Prelca. Namen društva je bil, da se goji narodno in cerkveno petje in omogoča članom, da berejo “dobre časnike in knjige”. Društvo je naročilo deset časnikov in “narodno knjižnico”. Društvo je imelo pri gospodu Bandlju svoj prostor, v katerem je dvakrat tedensko imelo pevske vaje. Prostor so uporabljali tudi kot čitalnico. (Š., 1885)
Sedež Pevskega in bralnega društva Lira je bil “v tamkajšnji čitalnici, ki se je nahajala na ulici Cesare Battista pri družini Pipan (po domače Obrihtarjevi).” (Fakin, 2002, str. 107)
Presenetljiv je podatek, da se dve društvi ustanavljata skoraj sočasno. Odgovor najdemo v člankih o dogajanjih v Komnu v Edinosti (27. maj 1885) in Soči (8. maj 1885). V Soči piše dopisnik iz Komna: “V naši sredi imamo moža, kateri se sicer ni šolal kmetijskih šolah, a vendar v praktičnem življenji se lahko postavi v izgled pridnega in umnega kmetovalca, ki je uže marsikako kraško puščavo spremen v krasen vinograd. Res, on ni ničesa podedoval po svojih stariših; šel je po svetu si sreče iskat, kakor si jo gre tudi marsikteri sin kraških Slovencev, in le njegovi pridnosti, pošteni in pametni varčnosti se pripisuje, da si je tako dobro opomogel. Ta mož je na Krasu obče dobro poznani in od vaščanov in okoličanov splošno spoštovani g. Dominik Gaspari; katerega je neki tukajšnji dopisnik, namesto da bi ga posnemal, iz nevošljivosti hotel ogrditi. Res, da g. G. ni rojen Slovenec, a je pa za Slovence uže mnogo storil; on rad govori slovenski jezik in vedno se poteguje za sedanjo njegovo domovino; on ni nikakor neodrešenim irredentarjem podoben, ampak njih nasprotnik; postal je pravi Avstrijec. Svojo družino vzgojuje slovenski v slovenskih šolah in poteguje se vedno na strani naroda za narodne pravice. Ko se je letos ustanovilo tukaj v Komnu slov. »Bralno društvo«, pristopil mu je med prvimi kot ud in dal mu je krasno stanovanje. — Pa tudi potem, ko se je nekaterim potrebno zdelo še drugo društvo ‘Lira’ ustanoviti, se je podpisal kot podporni ud, če tudi je videl v tem društvu marsikterega njemu nasprotnega uda; podpisal se je, ker so bile vsaj ‘vabilne’ besede — narodne. A kdo mu bo mogel zdaj v zlo šteti, če izstopi iz društva, v katero se je bil vpisal z namenom, da bi podpiral narodno petje, a mu za to od neke strani prihajajo strupene pušice. Če se mož, kateri je toliko dobrega storil za splošni blagor v cerkvi in v občini, kakor g. G., tako črni po časopisih, kakor je to storil neki opisjuk v ‘Juriji s pušo’ ne more biti to v prid niti narodu niti občini, in mora tako ravnanje vzbuditi splošno nevoljo. Lahko bi vladala mej nami ‘edinost in sloga’, a žalibog, da je mej nami neka stranka, ki po tej cvetici, če tudi se kje prikaže, koj udriha in jo hoče z vsakim sredstvom izruti, in še žalostnejše je to, da se tem ljudem, od katerih se že iz skušnje ve, da ne morejo živeti brez prepira, tudi drugi bolj olikani in bolj značajni možje dajo voditi — za nos. Ona vže vsacemu otroku znana basen od ‘ježa in lisice’, katere se je oni dopisnik hotel poslužiti, se nikakor ne ujema z občespoštovanim, mirnim možem, ki je prava dobrota se svojim mlinom in kovačijo na par, in ki je bodisi pri telegrafu bodisi pri drugih občinskih delih mnogo storil in mnogo žrtvoval. Udrihati po zasluženih možeh, je lahko, a delati za narod je težko.” (Soča (08.05.1885), št. 9, str. 2-3)
V imenu ‘Lirašev’ odgovarja A. Š. Tropinar: “V Vašem cenjenem listu, v zadnjej številki, odgovarjal je nek dopisnik na Sočin dopis 3. maja, glase se iz Komna, a ker je najglavnejše izpustil, zato se drznem jaz prerešetati vse farizesjke vesti, koji se nahajajo v omenjenem ‘Sočinem’ dopisu, koji dela nečast dopisniku, a še najbolj njegovemu stanu. Jaz se sicer ne maram spuščati v prepir z gosp. dopisnikom cenjene ‘Soče’, a ‘Liraši’ so me pooblastili, naj resnici na ljubo in v obrambo poštenega našega društva ‘Lire’ izjavim to le : a) Skrivaj, ne da bi bil narod znal, skovala je komenska gospoda ‘bralno društvo’. Tudi jaz sem se udeležil prvega razgovora, in sicer vsled vabila, katero mi je došlo točno ob določenej uri od strani necega gospoda. Radostnega srca koračim proti omenjenemu stanovanju, kder je bilo shajališče, kdo bi se pa ne udeležil? Zavednemu Slovencu, ki ve čislati vrednost bralnega društva na deželi, uže beseda sama: ‘bralno društvo’ ali ‘čitalnica’ mu je program. Da se tako društvo snuje, to me je tem bolj veselilo, ker smo uže pevci sami hoteli pred letom ustanoviti društvo podobno našej denašnjej ‘Liri’, ki bi imelo namen: gojiti narodno in cerkveno petje, ter nadaljno izobraževati prosti narod z raznim berilom itd. — Vsi pevci tedaj smo se veselili, da se slednji vendar ustanovi toliko potrebna ‘čitalnica’, in upali smo tudi vsi, da nas novo društvo radostnim srcem in s slovansko gostoljubnostjo vsprejme mej svoje člane, s primerno mesečniuo, toda ni bilo tako, — kajti gospoda je ustanovila društvo za-se, in ta ne mara za slovenskega oratarja. — Pa če tudi nam je up uže splaval po vodi, vendar so me nekateri denašnji ‘Liraši’ (pevajoči in nepevajoči udje) pooblastili, naj pri prvem zborovanji skušam gospodo pregovoriti, da bi tudi mi pristopili novemu društvu, ter da bi nam ne bilo treba oživljati novega uže davnej nameravanega društva, in tako cepiti uže šibke moči. To nalogo sem rad sprejel, in to tem rajše, ker je v društvenih pravilih zapisano, da bode društvo gojilo petje; petja si pa jaz ne morem misliti brez pevcev. Pri prvem zborovanji sem vsled pooblastila interpeloval č. g. predsednika Bratino.,kako misli on, da bi se moglo izvrševati one točke društvenih pravil, ki govore o petju? Ta mi pa prav učeno (?) odgovori: ‘Tako mej seboj bomo kakšno zapeli’. Da si tudi bi človek skoraj na tak jalov odgovor ne mogel in ne smel odgovarjati, vendar še nisem dal miru, ampak prepričati sem ga hotel (in sploh vse), da tako ‘bralno društvo’ na deželi ne izvršuje svojega namena itd., ter dasitudi sem prosil, naj bi se mesečnina z 1 f. na 50 kr. znižala in tako omogočil pristop prostemu ljudstvu, vge prigovarjanje ni nič izdalo, kajti sklenolo se je tako uže prej — pa mirna Bosna! Opazek, koje so se delale mej mojo prošnjo in govorom, ne maram objavljati, kajti če sem takrat potrpel, tem lažje prebijam sedaj, ker je čas uža one dušne rane več ali manj zacelil. Tako ravnanje od strani nekaterih, kojim je zvesto sekundiral tudi g. dopisnik ‘Soče’, vzbudilo je mej prostim ljudstvom splošno nevoljo, in zahtevalo se je odločno od vseh vetrov, da se ima brez odloga ustanoviti novo društvo. Tega ne bi bil niti opisoval, a storiti sem moral, ker omenjeni gospod v ‘Soči’ nekako sumljivo in očitaje piše, kakor češ ‘da se je nekaterim potrebno zdelo vstanoviti novo društvo Lira ‘v Komnu’. — To novo društvo se ni zdelo le nekaterim potrebno, ampak je prepotrebno resnično, da se goji umetno cerkveno in narodno petje, ter da se ljudsvo s čitanjem izobrazuje.
In niso bile le vabilne besede, katere g. dopisnik nekako laskavo omenja, narodne, temu narodno je gotovo tudi srce, katero jih je rodilo. Gospod ‘Sočin’ dopisnik omenja dalje, da bi mej nami lahko vladala sloga in edinosti itd. Vprašam Vas pa, učeni gospod, kdo ruši slogo v Komni ? 1) Mar oni, ki nočejo in ne morejo vedno krivice trpeti? 2) Mogoče ‘Liraši’, koji bi bili radi k bralnemu društvu pristopili in tako v slogi z vami živeli? 3) Ruši slogo morda prosto ljudstvo? 4) Ali rušijo morda oni to lepo čednost, ki prosto kmečko ljudstvo zagovarjajo in je protežirajo? — Odgovorite! Dobro vedoč, da mi na to jasno in odkritosrčno ne odgovorite, rešim ta prašanja sam. ad 1) Slogo rušijo v Komni vsi oni, kateri niso vsem enako pravični, kakor bi morali biti, vsled tega nastaja često prepir — prepir opravičen. Napadom in krivici se še črviček v prahu brani. — ad 2) ‘Lira’ ne išče razpora, kajti njeni udje bi se bili radi združili z ‘bralnim društvom’, kar sem uže prej povedal, hrepeneli so tedaj po slogi, katerej je Vaš gosp. predsednik pri kozarcu po prvem zborovanji napil, a se je pozneje izneveril svojemu izraženemu programu. Pa ni zamera, ker pri kozarcu se marsikaj reče. — Čast ‘Lire’ bodo pa vsikdar branili njeni udje, ko jo bodo napadali neolikanci. ad 3)Prosti narod tudi edinosti ne ruši. Če je pa kedaj naše ljudstvo zabredlo na kriva pota, krivo ni samo, ampak kak gospod s povešenim klobukom in dolgim škricem. ki je dotično zapeljal, kar se pa ve ne zgodi, kajti ljudstvo je sprevidelo, da ni vse zlato, kar se sveti, zato pa menda ne bo verovalo več vsakemu krivemu proroku, če tudi je jahal dolgo let lesenega konja. — Skušnja zmodri. — ad 4) Oni, ki prosto ljudstvo zagovarjajo, tudi ne rušijo sloge, pač pa skrbe, da bi se v slogi živelo, ter drug druzega spoštovalo in nikomur, ne glede na čast in stan, ne delala krivica. — Rušijo pa v prvej vrsti slogo nekateri, ki žive od ljudstva in ki so zaradi ljudstva mej nami. So pa taki, ki se prostega naroda sramujejo, dasitudi so z njim v naj tesnejšej zvezi, se mu pa le tedaj laskajo, kadar ga za svoje namene potrebujejo. Da bi pa mogli z večim uspehom porabiti naše ubogo slovensko ljudstvo za svoje orodje, zato pa žele imeti narod nezaveden, neumen i.t.d., da bi tako lažje v kalnej vodi ribce lovili. Pa hvala Bogu, časi nezavednosti in tmine so minuli tudi nam prostakom ‘zora puca! Nikar ne obžalujte, gospod ‘Sočin’ dopisnik, onih, kakor jih Vi nazivate: bolj olikane in značajne može, ki se puste od nekaterih za nos voditi. — Ti čestiti možje so vsled naše prošnje pristopili društvu, da z nami vodijo previdno novo društvo ‘Liro’ ter z nami bude narod. — Društvo ‘Lira’ ima blag namen, in kdor društvo podpira, ta se s tem gotovo ne da za nos voditi. Če prav naša ‘Lira’ šteje mej 80mi udi večino kmetov, katerih se vi sramujete, ima gotovo več poštenja nego Vi, ki bi radi s tacimi sredstvi, kakor je hujskanje i.t.d. temelj društvu spodkopali, kar se Vam pa prav gotovo ne posreči. Da Ste skušen vojskovodja, to je gola istina, saj Ste uže pri nas dvakrat zaseli visocega ‘šimelna’ in se proglasili vojskovodjem, a visikdar Ste neizvežbane in ‘terain’ nepoznajoče vojnike v blato zazapeljali, sami pa pobegnoli, prepustivši nesrečneže lastnej osodi! Da ste mi zdravi!” (Edinost (27. 5. 1885)letn. 10, št. 42, str. 2-3)
Iz dokumenta, ki je odposlan v l. 1897 na okrajno glavarstvo v Sežani, izvemo, da je Pevsko in bralno društvo Lira izbralo novi odbor v sestavi: predsednik Josip Švara (veleposestnik), podpredsednik Valentin Volčič (posestnik), tajnik Alojzij Budal (organist), blagajnik Josip Kovačič (posestnik), odborniki Franc Cotič (posestnik), Miroslav Godnič (posestnik) in Josip Kovačič (veleposestnik). V dokumentu, ki sporoča spremembe v odboru, je tudi prošnja, da društvo pridobi prepis svojih pravil, ker se je dokument izgubil. (SI PAK KP 633 T. E. 271 Prošnja Pevsko-bralnega društva Lira Komen, 1897)
V dokumentu iz leta 1900, ki je odposlan na finančno ministrstvo na Dunaj, Pevsko in bralno društvo Lira prosi za dovoljenje, da se organizira javna tombola 22. julija 1900, pri kateri bi se zbrala sredstva za “uboge občane”. (SI PAK KP 633 T. E. 285 Pevsko bralno društvo Lira v Komnu, tombola 1900)
Na občnem zboru 10. junija 1900 je društvo izbralo novi odbor v sestavi: presednik Josip Kovačič (Komen hišna št. 41), podpredsednik Ivan Perčič (Preserje), blagajnik Miroslav Godnič (Komen hišna št. 18), tajnik Anton Švara (Komen hišna št. 61), odborniki Josip Volčič (Komen hišna št. 15b), Valentin Volčič (Komen hišna št. 15) in Alojz Budal (Komen hišna št. 3), ki je tudi bil pevovodja. (SI PAK KP 633 T. E. 285 Pevsko bralno društvo Lira v Komnu, zapisnik občnega zbora 1900)
Leta 1904 je društvo spet prosilo za dovoljenje, da 31. julija organizira javno tombolo. (SI PAK KP 633 T. E. 309 Bralno in pevsko društvo Lira Komen tombola, 1904)
Od leta 1920 ni več poročil o delovanju Pevskega in bralnega društva Lira. (Fakin, 2002)
