Čitalništvo na Slovenskem in čitalniško-taborsko gibanje v Laškem
Čitalništvo je v slovenskih deželah v okviru Avstro-Ogrske nastopilo v večjem obsegu po obnovitvi ustavnega življenja l. 1860. Izobraženi, zavedni in zelo pogumni Slovenci so si prizadevali za ustanavljanje čitalnic in bralnih društev ter za njihovo delovanje. V najširšem pomenu so bile čitalnice slovenska narodna društva, močno povezana z narodnimi tabori v tem obdobju. Njihov namen je bil predvsem povezovati Slovence – izobražence, meščanstvo, duhovščino in podeželsko prebivalstvo, zbujati narodno zavest, pospeševati javno uporabo slovenskega jezika, razvijati kulturno-družabno življenje v slovenskem jeziku, prosvetljevati in izobraževati slovenski narod.
To so dosegali z nudenjem časopisov in knjig, predvsem v slovenščini, za izposojo v čitalnicah, pa tudi za domov, nadalje s predavanji ali javnim branjem literature o določenih primernih temah ter bésedami – prireditvami z igrami, recitacijami, petjem, koncertnimi nastopi in tudi plesom. Čitalnice kot takšne so do neke mere opravljale vlogo ljudskih knjižnic, saj so z nabavo časopisja in knjig ter omogočanjem branja in izposoje le-tega svojim članom utirale slovenski knjigi pot med ljudi. Prva čitalnica te dobe je bila ustanovljena v Trstu l. 1861, ki sta mu najprej sledila Maribor in Ljubljana. L. 1869 je na slovenskem etničnem ozemlju delovalo že 58 čitalnic, kar polovica izmed teh na Primorskem, skupno z ok. 4.000 člani.
Dejavnost čitalnic je bila odvisna predvsem od njihovega vodstva: od njihove sposobnosti, zavzetosti, predanosti in politične usmerjenosti.
Slovenski intelektualci in izobraženci so s svojo sposobnostjo, razgledanostjo in vplivom dosegli širše slovenske množice. Za predsednike so v začetku volili prve pobudnike za ustanovitev čitalnic, od osemdesetih let 19. stoletja pa tudi može, ki so imeli pomembno vlogo v mestni ali državni politiki.
Gonilna sila slovenskega čitalništva so bili: dr. Janez Bleiweis (zdravnik, živinozdravnik, politik, časnikar, urednik Kmetijskih in rokodelskih novic, publicist), dr. Lovro Toman (pesnik in politik) in dr. Etbin Henrik Costa (pravnik, pisatelj in politik).
Tabori so bili shodi, ki so se jih udeleževale množice po 8.000–10.000 ljudi, na katerih so prebuditeljski govorniki zahtevali predvsem zedinjeno Slovenijo ter slovenski jezik v šolah in uradih. Nekaj najbolj navdušenih zavednih Slovencev iz Laškega in okolice se je udeležilo taborov v Žalcu in v Sevnici. Med njimi so bili Dragotin Ripšl (župnik v Šmiklavžu, pesnik in govornik na taboru v Žalcu), nadučitelj Anton Flis, trgovca Andrej Elsbacher in Ivan Drobnič, zdravnik kirurg Urban Žnideršič, dijaki Karel Slanc, Karel Lažič in Jurij Flis, župan občine Sv. Krištof Jernej Kačič in študent prava s Šmihela Ivan Kačič.
Čitalnica v Laškem je nastala v času med žalskim in sevniškim taborom. Priprave na čitalnico in udeležbo na taborih je med drugim zanimivo opisal nadučitelj Juro Kislinger po pripovedih udeležencev Ivana Drobniča in Mare Flis v pregledu zgodovine Laškega z naslovom: Kratek obris zgodovine trga Laško z vidikov sedanjosti in preteklosti, ki obstaja v tipkopisu.
Čitalniške prireditve so v Laškem potekale že v 60. letih, saj je bil trg blizu Celja, kjer je bila čitalnica ustanovljena že l. 1862. Kar nekaj Laščanov je bilo v tistem času članov celjske čitalnice. Občasno pa so Celjani svoje čitalniško delovanje promovirali tudi z obiski v Laškem.
