Njemu v prid pa veliko povedo pozitivni komentarji v časopisu Prosveta147, kjer so bili govori objavljeni:
»Kuharjevi govori (objavljeni so bili v dnevniku Prosvete) so zelo značilni. Prvič dr. Kuhar postavlja na glavo vso zavajalno propagando slovenske klerikalne bande, ki se [je] v tej deželi zbrala pod firmo Zveze slovenskih župnij in pričela zlivati gnojnico laži, potvarjanja in strašenja na Osvobodilno fronto v starem kraju in tudi na njene vodilne pristaše v tej deželi. Predvsem je zmetala veliko blata na Louisa Adamiča, katerega je proglasila za boljševiškega hudiča s tisoč rogovi. … Seveda Kuharjevi govori niso bili adresirani Zvezi slovenskih župnij v Clevelandu in njenim klerikalnim pristašem širom dežele, marveč slovenskim klerikalcem v stari domovini, ki so padli tako globoko, da so postali izdajalci in morilci lastnega naroda pa odprti Hitlerjevi pristaši, kateremu so prisegli zvestobo. Glavni povzročitelj te največje, toda popolnoma logične klerikalne degeneriranosti je seveda ljubljanski škof Rožman, ki je enako kriv izdajstva kakor general Rupnik. Oba zaslužita enako kazen.«148
Obenem pa isto uredništvo že v naslednjem članku označi kot posrednega krivca tudi Kuharja: »Ampak za tragično sliko, katero je dr. Kuhar naslikal in ogorčeno obsodil v svojih govorih, tudi on ni povsem nedolžen. Kot bivši urednik ljubljanskega Slovenca in eden glavnih voditeljev klerikalne Slovenske ljudske stranke, je s podpiranjem klerofašističnega barbarstva v Avstriji in Španiji pridno gnojil tla, na katerih so se razvili Hitlerjevi in Musolinijevi pristaši in postali izdajalci in morilci svojega naroda. Pod njihovim uredništvom je ljubljanski Slovenec ustvarjal politično mentaliteto, ki se je v najbolj usodnem trenutku zatekla k ”domobranstvu” in pričela moriti svoje lastne brate in sestre.149
O Kuharjevi ”spreobrnitvi” pa so zapisali tole: »Sicer ne vemo, če je ta spreobrnitev iskrena ali zgolj oportunistična. Najbrže je oboje. To je posebno razvidno iz sledečih Kuharjevih stavkov v tretjem govoru: ”Od 27. aprila 1941 Osvobodilna fronta ni več strankarsko-komunistično gibanje, ki po svoji biti in po svojih ciljih daleč presega strankarski komunistični okvir. Borba proti Osvobodilni fronti ni borba proti komunizmu, ampak borba proti lastnemu narodu, ki se bori za svobodo.”150
Alojzij Kuhar je sam ugotovil, da so bili ti trije govori pri zaveznikih dobro sprejeti, tudi pri OF doma je bila pozitivna reakcija, drugače je bilo le »pri Kidriču, ki me je napadel, češ da sem med onimi, ki so najbolj krivi, da je prišlo do položaja doma. To seveda nima pomena. Nikdo ni mislil reševati svoje kože. Obadva sva se zavedala, da kakšnega plačila ne bo. Nasprotno. Toda stvar sama je vpila po akciji. In življenja naše že tako zredčene mladine.«151
Nadalje Kuhar piše, da so kampanjo v tamkajšnjih katoliških listih ustavili, v Ameriki pa gre kampanja naprej, saj so slovenske župnije že predale State departmentu memorandum o položaju v Sloveniji. Kuharju in njegovim so to povedali zavezniki in pristavili, da je take vrste publiciteta zanje mučna. Menili so, da odgovornost za to pada na Gabrovška, ki se mu zna dogoditi, da bo kot tujec prišel pod nadzor.
Odmevi na Kuharjeve govore so bili torej ponekod zelo negativni. Miloš Mikeln je v svoji knjigi Veliki voz zapisal, da je neki pisec v Slovencu imenoval Kuharja »umazana in neznačajna pokveka, ki je pljunila v tisto juho, ki jo je včeraj s slastjo jedla in celo drugim prodajala«. Prav zato je bil Franc Gabrovšek zelo presenečen, ko mu je Kuhar leta 1945 poslal brzojav, da je že odstopil kot poslanik pri poljski vladi in ameriške oblasti zaprosil za vizum. Še bolj začuden je bil nekaj dni pozneje, ko ga je Kuhar prosil za pomoč pri premagovanju težav z vstopom v ZDA in mu obenem sporočil, da vlada v Londonu pripravlja povratek vseh beguncev v domovino. Gabrovšek se je vpraševal, le zakaj Kuhar to počne sedaj in hoče v Ameriko. Ali se kljub svojim poklonom partizanom ne upa domov? Ali pa se sedaj »naših« bolj boji kot partizanov?
22. februarja 1945 je Alojzij Kuhar ponovno pisal Gabrovšku in mu sporočil, da je imel težave z ameriško vizo, saj so na ameriškem konzulatu zahtevali, da bi nekaj znanih Amerikancev zanj prosilo pri ameriškem zunanjem ministrstvu. V pismu z dne 21. marca mu je ponovno omenil te probleme in prosil, da mu pridobi sponzorja. Gabrovšek se je v svojem dnevniku na to odzval tako: »Če bi le vedel, da nam ne bo znova nametal kamenja na pot s svojimi simpatijami za partizane. Škode je že dovolj naredil.« Po vsej verjetnosti je v tem pismu Kuhar sporočil Gabrovšku tudi to, da Snoj s svojo misijo v Sloveniji ni uspel. Gabrovšek je to sprejel na znanje, ni pa v dnevniku izrecno navedel, kdaj mu je Kuhar to pisal. Nekaj dni pozneje je Gabrovšek v svoj dnevnik zapisal, da je za Kuharja storil vse, kar je bilo mogoče storiti za njegov vstop v Združene države Amerike.152
Janez Arnež nato ugotavlja, da je bil Miha Krek v pismu, ki ga je pisal Gabrovšku 18. novembra, odločno proti Kuharjevi taktiki in »fraterniziranju« s partizani. Prepričan je bil, da tudi Snoj v Sloveniji ne bo uspel s svojim reševanjem domobrancev. V pismu pa je priznal tudi to, da so Gabrovška držali v Ameriki in ga niso pustili priti v Anglijo, kamor si je zelo želel. »Morda le ne bi bili tako politično razbiti, če bi ostali vsi v Londonu, Bog ve!« je v dnevniku ponižno pripomnil Franc Gabrovšek.153
Gabrovšek je bil v vseh pogledih najbolj skeptičen do pričakovanih razmer v Jugoslaviji: »Verjamemo, da bi hotela Anglija rešiti nekaj demokracije v Jugoslaviji. Toda s tem, da postavi komuniste na vodstvo in jim deželo izroči, je konec svobode. Ali bo angleška vojska zasigurala svobodne volitve? Gotovo ne. Ali naj verjamemo samo na Titovo besedo? Ali nam kaj pomaga kontrola zaveznikov? Brigali se bodo zanjo. Tako smo izročeni komunizmu. Bog zna, kakšen bo razvoj? Kam se naj v ta razvoj ustavi oportunitzem Kuharjev in Snojev?« (19. januarja 1945)154
Dr. Kuhar je v svoji avtobiografiji z žalostjo ugotovil: »Govori so bili oddani, pa jih niso razumeli v moji deželi. Interpretirali so jih tako, kakor da sem se tudi jaz pridružil Titu. Domobranci niso sledili nasvetu, ki ga niso razumeli, ker mi ni bilo dovoljeno povedati jim vse resnice. Tako so nadaljevali v svoji protititovski borbi in ko so se maja 1945 morali umakniti v Avstrijo, so jih Angleži razorožili, postavili v taborišče in jih 10.000 vrnili v Jugoslavijo, kjer je bilo, kar potrjujejo poročila, 80 % pobitih v štirinajstih dneh. Poznejša intervencija maršala Aleksandra, ko je zvedel, kaj se je zgodilo, je rešila zadnje transporte, ki so bili že na poti proti jugoslovanski meji.«156
Stvari so se zaostrovale, zato je Izidor Cankar 30. septembra predal svojo odpoved na ministrsko funkcijo, ki so jo osem dni pozneje potrdili. Kuhar piše o tem: »On je stopil v vlado, ker je bil prepričan, da je ta vlada najboljša pot, da naše nacionalne cilje uresničimo z rusko pomočjo. On edino v rusko pomoč verjame. Drugi zavezniki nas bodo zopet ofrnažili.
Za to so otipljivi dokazi … Cankar verjame samo v uspeh direktne akcije, to je Titove, ki se ji zavezniki ne bodo zlahka zoperstavljali, tim manj, ker bo zadaj za njo Rusija.«158
Nobeden še ni nikjer zapisal, da je Alojzij Kuhar kakorkoli obžaloval ali skušal preklicati to, kar je povedal domobrancem po radiu BBC. Nasprotno, naš spoštovani rojak je, razen v že omenjenem pismu cistercijanskim patrom z dne 15. 1. 1945, »obžaloval le negativne odmeve v vrstah tistih, katerim so bili govori namenjeni.«159
Slovenska politična emigracija v Argentini, ZDA in Kanadi je te stvari videla s svojega zornega kota. Dr. Ciril Žebot160 v knjigi Neminljiva Slovenija161 ugotavlja, da ni dvoma, da so za domobransko prisego že kmalu izvedeli zavezniški uradi tako v Londonu kot v Washingtonu, od njih pa seveda tudi Alojzij Kuhar in Franc Snoj, ki sta septembra 1944 skušala domobrance prepričati, naj odvržejo orožje, nemške uniforme in se priključijo Titovim partizanom. Žebot je to opisal tako: »Snoja so v ta namen Angleži s padalom spustili na partizansko ozemlje na Hrvaškem onkraj Kolpe, kjer je bilo slovensko partizansko vodstvo, Kuhar pa je po angleškem radiu (slovenske oddaje BBC) objavljal ”njun” dogovorjeni poziv domobrancem v treh zapovrstnih oddajah 8., 10. in 11. sept. 1944. V tem programu je celo on trdil, da so domobranci ”prisegli Hitlerju zvestobo”. Ni čuda, da je Kuharjeva obtožba opogumila povojno režimsko propagando, ki je – ko je glede domobranske prisege med vojno zavedla Angleže in celo Kuharja – po vojni vztrajno poskušala v istem smislu zavesti tudi slovensko zgodovinopisje.« Žebot potem v nadaljevanju piše, da je dr. Krek londonski predlog za brezpogojno predajo domobrancev odklonil Izidorju Cankarju ustno in še v pismu. Zato sta potem ta odklonjeni predlog izvedla Kuhar in Snoj »po lastni odločitvi in na svojo odgovornost«. Dr. Krek je v svojem intervjuju tako sklenil ta na več načinov tolmačeni dogodek: »Na moje pismo nisem dobil odgovora. Poročil iz Londona ni bilo. O dogodkih, ki so dovedli do Snojeve poti v domovino in Kuharjevih govorov, ki so to pot spremljali, nisem nič več izvedel, kot le to, kar smo ujeli prek radijskih postaj. Vedel sem, da je g. Snoj v Italiji dalj časa čakal na let v Slovenijo, pa seveda nisva prišla v nikak stik. Bil je v partizanskih vojašnicah. Ko sva po vojni z dr. Kuharjem spet sodelovala, je samo enkrat nanesel razgovor na to vprašanje. Tedaj sem vprašal: ”Zakaj?” Odgovoril je: ”Da bi rešil domobrance.” Nič več nisem vprašal.«162
Ker si ob takih burnih in kriznih dogajanjih vsaka stran vedno razlaga dogodke, ki so sledili, po svoje, poglejmo, kaj je o teh usodnih odločitvah pisal leta 1945 »partizanski tisk«:
»Ko so se že napovedovali veliki dogodki, je konec avgusta maršal Tito pozval mihajlo- vičevce, nedičevce, hrvaške in slovenske domobrance k predaji z opozorilom, naj se nihče ne zanaša na kake druge možnosti, kajti zavezniki se v naše notranje zadeve brez našega dovoljenja ne bodo umešavali. Poudaril je tudi, da je osvobodilno gibanje dovolj široko, da sprejme vse, ki so čistih rok in dobre volje, in da so vrata Osvobodilne fronte odprta vsem, ki hočejo z orožjem v roki rešiti domovino iz okupatorjevih krempljev. Na ta poziv so se zganili celo taki grešniki, kakor je dr. Alojzij Kuhar, ki je prej tri leta pljuval svojemu narodu v obraz in rovaril proti njegovi osvobodilni borbi. Za časa tega poziva je prišel na osvobojeno ozemlje tudi bivši minister jugoslovanske vlade Franc Snoj, da pove domobrancem, da je njihova edina rešitev, če se predajo zmagoviti Narodno osvobodilni vojski. Do 15. septembra se je predalo na Titov poziv okoli 55.000 zapeljancev, ki so vstopili v NOV in na ta način skušali izbrisati s sebe pečat izdajstva.«163
Čisto drugačne poglede na to dogajanje in na Kuharjevo osebnost je imel Peter Selak:164 »Kljub vsej svoji učenosti, svoji diplomatski sposobnosti, je bil dr. Kuhar skromen in ponižen, a kadar je bilo treba, strog in odločen. Političnih nepotrebnih prepirov ni trpel in navajal nas je k bratski ljubezni. Vsake poštene opozicije je bil vesel. Nekoč mi je pisal: ”Nič hudega, če je opozicija, tako vsaj vemo, da smo Slovenci živo jezero in ne mrtev tolmun.” Na diplomatskem polju je bil velik vse dni svojega življenja. Kdo se ne spominja njegovih sobotnih govorov po Radiu Ljubljana ”Pregled zunanje politike”? Vse je združil v ljubezni do Boga in naroda. Leta 1933 je preroško napovedal: ”Prvi valovi komunizma prihajajo v našo deželo.” V meni je najbolj zrastel njegov ugled l. 1940, ko je na praznik sv. Rešnjega Telesa pridigoval v cerkvi sv. Petra v Ljubljani. Dr. Kuhar je dejal: ”Morda letos zadnjič slovesno praznujemo ta praznik. Morda bo del te mladine, ki je danes tako lepo spremljala Jezusa po mestnih ulicah, dal nekoč lastno kri za ideale sv. vere, druga mladež bo morda pobirala kamenje in ga metala vanj.” Oboje se je uresničilo. Naj omenim njegov govor v septembru leta 1944. Takrat sem bil na domobranski postojanski v Ilirski Bistrici. Žalostno je bilo takrat, 1. septembra je tragično končala postojanka na Črnem vrhu nad Idrijo. Nemci so zaradi trenutnih uspehov na zahodni fronti postali čez noč ošabni in prezirni, komunisti, Nemci in Italijani na območju jadranske obale so sklepali nekak kompromis, 6. septembra nas je kralj Peter II. na pritisk velesil Zahoda prek BBC London pozval, naj se pridružimo maršalu Titu, čez nekaj dni pa še govor dr. Kuharja, ki je dal žarek upanja: ”Pride čas, ko vam bom povedal, čemu sem vam vse to govoril.” Razumljivo, da je bilo takrat vse razdraženo, besno in poparjeno, še bolj besni in poparjeni so bili pa oni, ki so taka poročila morali oddajati v domovino. Ko smo se nekaj dni zatem pogovarjali o zadevi v Trnovem pri Ilirski Bistrici s takratnim dekanom msgr. Karlom Jamnikom, udrihali in kritizirali dr. Kuharja, je dekan nekaj časa mirno poslušal, nato pa dejal: ”Fantje! Meni se pa zdi, da dr. Kuhar ni tak. Rad bi bil povedal nekaj velikega, a ni smel.” Verjeti nismo mogli, da bi Washington–London dopustil komunizem naši zemlji, pa kaj pravi mož: ”Premladi ste še in premalo poznate zaveznike”.«165
Negativni odmevi vezani na te govore, niso potihnili tudi še v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Dr. Peter Urbanc166, sin znanega odvetnika in bibliofila dr. Antona Urbanca (1895–1956), je Tonetu Sušniku, uredniku Zbornika o Alojzu Kuharju (1993) v pismu zapisal med drugim: »Ko boste imeli seminar, ne bi bilo narobe, ako se osvetli usodepolna vloga Kuharja na radiu BBC. Kot verjetno veste, je pozval ob sporazumu Tito-Šubašić domobrance, naj se združijo s partizani. Po revoluciji je pravil, da je to napravil, da bi reševal življenja. Zadeva je seveda silno sporna, je bilo to primerno? Šlo je prvič za načelo, vpreči se v voz komunistov. Drugič je praktično oslabilo domobransko borbo, ne da bi imelo kak praktičen učinek. To je Kuhar verjetno vedel, da je združitev nemogoča! Levica je vse take, ki niso bili njihovi 100 %, enostavno likvidirala. Zakaj je kljub temu to govoril … Je bil to konformizem, ki je bil usoden. Zanimivo bi bilo vedeti, ako je Kuhar kaj napravil, da bi preprečil tragedijo Vetrinj. (9. oktober 1992, Kanada)«167
Janez Mrdavšič je o morebitnih posledicah, če bi domobranci ubogali Kuharjeve nasvete, leta 1998 razmišljal tako: »O tem, kaj bi se bilo zgodilo s slovenskimi domobranci, ko bi bili ubogali ali Kuharja, in tem, če je bilo to sploh mogoče, je težko govoriti. Kar se je zgodilo z njimi, ko so jih Angleži vrnili Jugoslaviji, pa je Kuharja gotovo hudo prizadelo in pretreslo, čeprav je že pred tem zapisal: ”Izgled je tragičen, ker zgleda, da je slovenskemu ljudstvu usojeno prenašati še hujše strahote, ko se bodo Nemci umaknili, razen če se bodo tisti, ki bodo dobili oblast nad Slovenijo, izkazali z izredno modrostjo in milosrčnostjo”, kar pa se, žal, ni zgodilo.«168
Dr. Kuhar je obžaloval negativno reakcijo tistih, ki so jim bili njegovi govori namenjeni, tega, da je obsodil nacizem in vojaško sodelovanje domobrancev z nacisti, pa zagotovo nikoli ni obžaloval. Ko bi to obžaloval, bi ga njegovo dejanje grizlo in peklo, posebej še potem, ko je zvedel za trpljenje brata Voranca med 2. svetovno vojno, in potem, ko so mu sporočili, da so brata Ivana 26. junija 1944 ustrelili gestapovci v globači pod Prežihovo bajto. In kaj bi potem še lahko storil za svoje duševno zdravje, ko bi prebral, da je njegov brat Voranc svoj roman Jamnica posvetil »triinštiridesetim junakom iz Kotelj, padlim za domovino v osvobodilni borbi 1941–1945«?169
Alojzij Kuhar je ob vsej svoji vpetosti v politiko kljub vsemu ostal trdno zasidran v svojem prvem poklicu. Tudi stanovanje v Londonu si je zato namerno poiskal tako, da je lahko bil hišni duhovnik v kakšnem samostanu ali bolnišnici.
_______
[146] Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 61 – 68.
[147] Prosveta, 6. december 1944. Govor je objavljen tudi v knjigi Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 128 – 130.
[148] Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 131 – 132.
[149] Prav tam, stran 132.
[150] Prav tam, stran 133.
[151] Prav tam, stran 138.
[152] Arnež, Janez A.: Gabrovškov dnevnik: Msgr Gabrovšek’s diary 1941–1945. Studia slovenica, Ljubljana–Washington, D. C. 1997, str. 77.
[153] Prav tam, stran 78.
[154] Prav tam, stran 79.
[155] V osebnih pogovorih je A. Kuhar stvari povedal nekoliko drugače. Tu pa je opisal dogodke in sporočila natančno tako, kot so mu angleške oblasti narekovale oziroma dobesedno ukazale. Uredniku Pogledov je zato pojasnil okoliščine oddaj na radijski postaji BBC. Poleg njega je sedel angleški nadzornik in natančno sledil napisanemu besedilu. Če bi se Kuhar kakorkoli odmaknil od besedila, bi nadzornik oddajo prekinil.
[156] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 50 – 51, november 2001, str. 2.
[157] Izidor Cankar (1886–1958), slovenski duhovnik, pisatelj, umetnostni zgodovinar, kritik, prevajalec in diplomat. Od 1936 do 1944 je bil poslanik kraljevine Jugoslavije v Argentini in Kanadi. Leta 1944 je postal minister za prosveto, pošto in telegraf v Šubašićevi vladi v Londonu, a je že čez nekaj mesecev odstopil. V istem času se je povezal z OF.
[158] Maček, Jože: Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi. Ljubljana, Založba Salve 2018, str. 139.
[159] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 27.
[160] Ciril Žebot (1914–1989), pravnik, ki se je politično uveljavljal v listu Straža v viharju. Leta 1942 je postal voditelj stražarjev, ki so organizirali protipartizanske vaške straže. Bil je tudi vodja akcijskega kluba za zedinjeno in suvereno slovensko državo. Leta 1947 se je odselil v ZDA, kjer je bil profesor politične ekonomije na univerzi Georgetown v Washingtonu.
[161] Žebot, Ciril: Neminljiva Slovenija, samozaložba. Celovec 1986, str. 328 – 332.
[162] Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 179.
[163] Od Dnjepra do Drave /Pregled najvažnejših dogodkov v letu 1944/ Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko 1945. [Ciklostil], str. 8.
[164] Peter Selak, po rodu s Primorskega, pripadnik domobrancev. Po letu 1945 je emigriral v Anglijo in nato v ZDA. Večkrat je srečal Alojzija Kuharja in bil z njim v dokaj rednih stikih.
[165] Selak, Peter: Spomini na pokojnega dr. Alojzija Kuharja. Ameriška domovina, Celeveland. Ohio, USA, 22. 12. 1958. Objavljeno tudi v: Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 197 – 198.
[166] Peter Urbanc (1924–2016), pravnik, vidni predstavnik slovenskih izseljencev v Torontu. Aprila 1945 je politično emigriral v Venezuelo, leta 1950 pa odšel v Kanado. Tik pred osamosvojitvijo Slovenije je tednik Mladina zapisal, da je eden od 6 Slovencev v emigraciji, ki jih ima UDBA na seznamu najnevarnejših. Bil je tajnik Slovenskega narodnega odbora in Slovenske demokratske stranke (liberalci).
[167] Sušnik, Tone: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 179 – 180.
[168] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 29.
[169] Prav tam, stran 29.