Kmalu po maturi Alojzija Kuharja je izbruhnila prva svetovna vojna; začela se je mobilizacija in avgusta se je začela vojna. Alojzij o tem piše v svojem življenjepisu:24 »Po maturi sem imel svobodo vpisati se na katerokoli univerzo v deželi. Toda z ozirom na nov položaj se nobenemu dijaku ni niti sanjalo, da bi šel na univerzo. Vsi so se priključili k svojim regimentom kot pripravniški častniki v rezervi z enoletnim prostovoljnim vežbanjem, nakar so postali podporočniki.« V naslednjem odstavku pa že utemelji svojo izbiro študija: »Jaz se nisem hotel priključiti vojski. Noben narodno zaveden Slovenec ni tega storil, če je le mogel. Vsi dijaki slovenskega porekla so čutili prorusko in prosrbsko. Ideja neodvisne jugoslovanske države se je začela dvigati izza še vedno meglenega obzorja.«25
Odločil se je za študij bogoslovja, ki je takrat gostovalo na Plešivcu (Tanzenberg) pri Gospe Sveti. Od bogoslovnih profesorjev, ki so ga poučevali, je imel največji vpliv na njegovo prihodnost dr. Lambert Ehrlich.
Kuhar sam pravi:26 »Zato sem – to je bil glavni razlog – raje zaprosil za vstop v semenišče v Celovcu, da bi postal duhovnik. Imel sem dva druga slovenska prijatelja, s katerima sem razpravljal o položaju in se odločil za ta korak ”za sedaj”. Pozneje pa bom že videl. Tako sem stopil v semenišče leta 1914. Vojna je divjala naprej, ideja o slovanski osvoboditvi je naraščala, meni pa je študij vedno bolj ugajal. Ko se je vojna končala in je izgledalo, da bo jugoslovanska ideja zmagovita, sem bil posvečen v duhovnika, 18. junija 1918.«
Do sedaj objavljeni podatki o njegovi duhovniški posvetitvi se glede na Kuharjev lastni življenjepis razlikujejo. 1. Tone Sušnik v Zborniku o dr. Alojzu Kuharju (1993) ne navede nobenega točnega datuma: »Še pred zlomom prve svetovne vojne 1918 je Alojz Kuhar pel v Kotljah novo mašo.«27 2. Janez Mrdavšič piše: »V duhovnika je bil Alojz posvečen 15. julija 1918.«28 Trditev ne bo držala. 3. Glede na nedvomno pristnost, na žalost dokaj pozno objavljenih dokumentov, dajemo prednost Avtobiografiji Alojzija Kuharja. Prof. Mrdavšič za te podatke ni mogel vedeti, ker Kuharjeva avtobiografija takrat še ni izšla. Novo mašo pa je Alojzij Kuhar bral v rodnih Kotljah 30. junija 1918, kar spet dokazuje, da je datum o njegovi duhovniški posvetitvi pravilen. Ker je bil posvečen v krški škofiji in tako ostal vpisan v to škofijo, ga je krški ordinariat imenoval na prvo kaplansko mesto v Črni na Koroškem.29 V krško škofijo je bil vključen tudi še v poznejših letih, ko je že bil v Parizu, v Ljubljani in nazadnje v Angliji in ZDA.
V hotuljski župnijski kroniki je tak zapis o tem pomembnem dogodku: »Dan veselja je bil za celo župnijo 30. junij 1918, ko je pel v tukajšnji župnijski cerkvi novo mašo č. g. Alojz Kuhar – p. d. Prežihov na Preškem vrhu. Pridigoval je č. g. Šimon Kotnik, kanonik v Velikovcu. V znak veselja in v proslavo novomašniku so farani postavili mogočen mlaj pred cerkvijo in dva slavoloka, enega pri vhodu v vas pri Hrvatovem križu in enega pri mostu. V nedeljo poprej je bil slovesen sprejem, katerega se je udeležilo veliko belo oblečenih deklet in obilna množica domačega ljudstva. Žal je dež močno lil in se zato sprejem ni mogel vršiti na prostem, ampak je moral biti v cerkvi, kar je pa le še bolj učinkovalo.«30
________
[24] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str.2., stran 2 – 3.
[25] Prav tam, stran 3.
[26] Prav tam, stran 3.
[27] Sušnik, Tone: Alojz Kuhar – rod in življenje. V: Zbornik o dr. Alojzu Kuharju. Kotlje, oktober 1993, str. 23.
[28] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 6.
[29] f. l. pa zapiše v celovškem Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1960: »Svojo dušnopastirsko pot je započel s službo kaplana v središču koroške podjunske doline, v Dobrli vasi, na sedežu generalnega vikariata za plebiscitno ozemlje.« To gotovo ne drži, ker prav noben drug vir (tudi Kuharjeva Avtobiografija) tega ne potrjuje. Ta članek so ponatisnili tudi v Zborniku o dr. Alojzu Kuharju, ki ga je uredil Tone Sušnik (f. l.: Doktor Alojz Kuhar – izredna življenjska pot izrednega slovenskega koroškega duhovnika, Kotlje, 1993, str. 49.)
[30] Sušnik, Tone: Dr. Alojz Kuhar, zatajeni Hotuljec. V: Hotuljska cerkev slavi, Kotlje 1992, str. 44.
