Aprila 1944, vojna se je takrat že krepko prevesila v drugo polovico, so skušali Nemci, ki so v Postojno prišli še pred zlomom Italije, mesto držati trdno v rokah. Zavedali so se pomena lege mesta ob pomembnih prometnicah (cestne in železniška povezava).
31. diviziji, sestavnemu delu IX. korpusa – ta je odigral bistveno vlogo pri osvoboditvi Slovenskega primorja, je štab korpusa poveril naslednje naloge: borci naj rušijo progo, objekte in manjše postojanke na področju med Logatcem in Divačo, izvajajo naj akcije na glavni cesti med Postojno, Razdrtim in Trstom ter napadajo in skušajo uničiti sovražne enote na tem območju. Osnovni cilj je bil čim bolj onesposobiti železniško progo med Ljubljano in Trstom. Vodstvo 31. divizije naloge dodatno razdelilo. Gradnikova brigada je delovala na odseku proge Rakek-Postojna, Prešernova na odseku proge Postojna-Košana, borci Vojkove brigade pa so omenjenima brigadama ščitili hrbet, postavljali zasede ter onesposabljali cesto med Postojno, Razdrtim in Senožečami.
18. aprila 1944 so omenjene enote iz Trnovskega gozda prispele na Pivko. Naslednji dan so borci Gradnikove brigade na šestih mestih minirali progo med Škrbcem (nad Postojno) in Postojno, Prešernova brigada pa je tračnice med Postojno in Prestrankom uničila kar na 40 mestih ter na številnih mestih med Prestrankom in Št. Petrom. Borci Vojkove brigade so onesposobili cesto med Postojno, Razdrtim in Senožečami, podirali telefonske drogove, in napadali sovražne formacije.
Nemške enote so se 22. aprila napotile proti Šmihelu, njihov napad so odbili borci Vojkove in Prešernove brigade. Po bojih so se Nemci vrnili v Postojno in maščevali nad civilnim prebivalstvom.
22. aprila ponoči je posebna diverzantska skupina (okrog 20 borcev, obveščevalcev, minerjev Vojkove brigade in štaba 31. divizije ter domačinov) izvedla eno izmed najbolj spektakularnih, največjih partizanskih akcij, ki so v času vojne potekale na Pivškem. Skozi Črno jamo je skupina vstopila v labirint Postojnske jame ter zažgala skladišče letalskega goriva, ki so ga Nemci zaradi nevarnosti letalskih napadov uskladiščili v sprednjem delu jame. Akcijo so izvedli s pomočjo domačinov, ki so jamo dobro poznali. Ivan Turšič-Iztok, načelnik štaba 31. divizije, je predlagal, da akcijo izvedejo izbrani borci 31. divizije, aktivisti pa zberejo informacije, podatke o jami, o moči in načinu zavarovanja bencina, o možnih in najbolj varnih dostopih do podzemnega skladišča. Domačin Maks Milavec je predlagal pot skozi Črno jamo, stražo so postavili pred vhodom v Pivko jamo, diverzante pa je vodil izkušeni jamski vodnik Franc Sajevic iz Velikega Otoka.
Šele ob ponovni otvoritvi Postojnske jame 15. avgusta 1945 so imeli ljudje priliko videti kakšno razdejanje je povzročil požig. Gorelo je kar sedem dni.
Partizanski dnevnik je o akciji v Postojnski jami 3. maja 1944 poročal naslednje:
»… Največji uspeh v vseh akcijah pa so dosegli Vojkovci v noči med 22. in 23. aprilom, ko so s skupino 18 borcev – prostovoljcev, pod vodstvom namestnika brigadnega obveščevalca Toma, uničili bencinsko skladišče v Postojnski jami. Tam je bilo spravljenih 12 vagonov bencina kot glavna zaloga pogonskih sredstev za nemške vojaške potrebe na tem sektorju. V izredno težkih okoliščinah so naši udrli v skladišče, navrtali sode, položili mine in zažgali razliti bencin, da je bilo takoj vse v plamenih. Nemški stražar, ki je stal pred glavnim vhodom, je metal v skladišče ročne bombe in streljal z brzostrelko, kar pa ni motilo naših borcev, da dokončajo svojo akcijo in zažgejo skladišče. Silne detonacije in ogromni plameni so veselim borcem jamčili siguren uspeh njihove akcije. Uničenih je bilo 12 vagonov bencina, kar predstavlja milijonsko škodo.
Tako se je skrbno pripravljena tretja nemška ofenziva klavrno končala z neuspehom. Da bi se osvetili, so plenili nezaščiteno prebivalstvo po mirnih vaseh in zažigali domove kakor je to njihova stara navada …«
Notranjski muzej Postojna hrani devet posnetkov, nastalih ob požigu, muzeju pa jih je leta 1968 poklonil Orlando Fabris iz Sežane. Pri njegovi teti Mariji Škrinjar, fotografinji v Sežani, so Nemci razvili film, Škrinjarjeva pa je zanje, a tudi zase, izdelala fotografije. Te so ji ostale, film pa so Nemci odnesli s seboj.
Leta 1958 je občina Postojna 23. april razglasila za ljudski praznik v spomin na dan, ko so v diverzantski akciji v Postojnski jami zažgali bencin. Istega dne so nacisti v Trstu obesili 52 ljudi, sodelavcev Osvobodilne fronte, od tega kar 14 iz Pivke, predvsem iz Orehka in Hrenovic.
Besedilo: Alenka Čuk
Povzeto po:
- Živa Kraigher, Ljudje in kraji na Pivškem 2. Ljubljana, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije; Postojna, Organizacijski odbor ZZB NOB, 2002.
- Silvo Fatur. Partizanska akcija v Postojnski jami. Ljudje in kraji ob Pivki. Prva knjiga. Postojna, Kulturna skupnost, 1975.
- Partizanski dnevnik, 3. 5. 1944, L II, št. 114.