»Kraja sv. Lenart v Slovenskih goricah nisem poznal in nerad sem šel na novo službeno mesto. Do Maribora sem se pripeljal z vlakom, od tam pa v sv. Lenart s poštnim vozom 3 ure po prašni in slabi cesti«, opisuje svoj prihod v Lenart 32-letni dr. prava Ožbolt Ilaunig v rokopisu Moje življenje.
Takratno življenje v sv. Lenartu je slikovito opisal Ivan Cankar v pismu Bergmanovim v času, ko je živel pri Sveti Trojici: »Kakor kraji, tako je tudi življenje tukaj miniaturno. V takih malih gnezdih si ljudje preganjajo svoj dolgčas s samimi prepiri in prepirčki. /…/ Razkosana pa je družba tudi zato, ker Slovenci ne občujejo z nemškutarji, ali pa le toliko, kolikor morajo.«
Kljub takim razmeram se je Ilaunig hitro vključil v družabno življenje v Lenartu. Po rodu in duši je bil Slovenec, vendar odvisen od nemških delodajalcev, zato se je izogibal političnim razprtijam. Posvetil se je svoji pravni službi: od sodnika na kazenskem oddelku je ob koncu leta 1908 napredoval v samostojnega vodjo oddelka, 1. aprila 1911 pa je prevzel civilni oddelek. Od julija 1912 je samostojno vodil oba oddelka, 29. julija 1917 je postal okrajni sodnik. 27. novembra 1920 je bil imenovan za sodnega starešino in to delo je opravljal vse do upokojitve 31. januarja 1940.
Sodnik Ilaunig je bil znan po tem, da je na sodišču sprejemal vloge, pisane v slovenskem jeziku, za sodelavce, cenilce in druge, kljub nasprotovanju svojih nadrejenih.
Dr. Ožbolt je bil veseljak in človek, ki je ljubil petje in družbo. Po naravi družaben si je našel krog neporočenih prijateljev, uradnikov in učiteljev, s katerimi je preživljal popoldneve in večere v sv. Lenartu in krajih v širši okolici. Življenje brez obveznosti mu je godilo, sam pa piše v dnevniku Moje življenje, da si zakonskega in družinskega življenja ni mogel privoščiti zaradi premajhne plače in dolgov iz študentskih let.
Življenje v trgu sv. Lenart, Lenarčani, razdeljeni na slovensko misleče in nemško misleče, njihovi prepiri, nevoščljivosti, dogodivščine in spletke so dale dr. Alojzu Kraigherju, zdravniku iz Sv. Trojice v Slovenskih goricah, snov za obsežen roman Kontrolor Škrobar.
Kontrolor Arnošt Škrobar je prav tako kot dr. Ilaunig veseljak, ki ima rad žensko družbo. Ožbolt Ilaunig je v svojem dnevniku Moje življenje zapisal: »Moj temperament in moji dogodljaji so bili Kraigherju v marsikaterem oziru povod, da je to uporabil za svoj roman in to na način, da bi lahko vsak vse otipal.«
Življenje se mu je spremenilo in umirilo s poroko, za katero se je »… odločil s težkim srcem …« 20. junija 1910. leta. Spoznal je Lenarčanko Julijo Spitzy, trgovko in posestnico. Še istega leta se jima je rodil sin Ožbolt Danilo, na katerega je bil sila ponosen in navezan. Družinsko življenje ga je umirilo in veseljaška družba neporočenih prijateljev je izgubila prijetnega družabnika.
S poroko so se mu izboljšale tudi finančne razmere. Tako si je lahko izpolnil davne želje in mnogo popotoval, rad pa se je tudi odpravil v hribe.
Prve dni februarja 1945 je moral Ožbolt Ilaunig na manjšo operacijo v Mariborsko bolnišnico. Operacijo je srečno prestal in se 8. februarja vrnil domov. Komaj je prestopil domači prag, ko ga je zadela srčna kap. Umrl je star 68 let.