Dreiherrenspitze, Italija, 1911

Te Lojzetove besede so bile Jožku in meni izrečene prav iz srca. Urno pobašemo svojo ropotijo v nahrbtnike in ob dveh smo imeli Pragraten že za seboj. Razbeljeni prašni kolovoz, ki nas je bil prejš­nji dan pripeljal v vas, smo kmalu zamenjali z lepo senčnato stezo ob valovih Iselskega potoka. Tako smo hodili prav do vhoda v Dorfertal ves čas v lepi senci………..

 

Sčasoma začne dolina zavijati proti severu in v ozadju se prikaže na modrem obzorju lepa piramida Rotspitze (3495 m). Isel se nekoli­ko umiri, in tudi steza postaja vedno položnejša. Ker je ta del doline zelo enoličen, nam je pot skoraj že začela presedati. Bili smo torej prav veseli, ko smo zagledali prav blizu pred seboj sila nizko stavbo, ki nosi ime svoje graditeljice, neke gospe Klare s Češkega.

Koča tiči skoraj popolnoma v tleh, da je ne odneso plazovi, ki pri­hajajo s strmega pobočja Schenaklspitze (2864 m). Zato tudi ni po­sebno prostorna; zraven kuhinje, ki služi tudi za obednico, ima le eno posebno sobico z dvema posteljama in tesno skupno ležišče. To je pa tako nizko, da moraš do žimnice kar po vseh štirih. Vidi se, da je koča zgrajena samo za planince; kajti drugi nimajo tu prav nič iskati………..

 

Naslednje jutro smo odrinili že ob pol treh. Nenavadna toplota in debela megla, ki je stala nad Weliškim ledenikom, nam nista obetali nič dobrega. Akoravno smo se z iskanjem steze, ki nam je večkrat ušla, precej zamudili, smo bili primeroma hitro pri Umbalskem lede­niku. Tu se zahvalimo svetilki za slabo luč, stezi pa za njeno nagajivost (ušla nam je zopet nekam med skale!) ter se spustimo po str­mem grušču na ledena tla.

Led je bil popolnoma kopen in hodilo se je po njem kakor po par­ketu. Seveda bi nam bila brez derez slaba predla, ker je ledenik pre­cej napet. Tako smo pa korakali pogumno, da nam je led kar škripal pod nogami. Ker smo bili namenjeni v podnožje Umbalskih vratec, smo morali prečiti ves ledenikov jezik, ki je precej širok in v gornjem delu hudo razpokan. Kar je bilo ožjih razpok, smo jih kar preskočili, široke razzebe smo pa premagali preko ledenih mostov ali smo jih pa obšli. Iskanje varnih prestopov nas je pa zelo mudilo. Ko smo prišli do snega, smo se urno navezali, ker smo pod umazano belo ode­jo razpoke kar »vohali«………

 

Zaradi mehkega snega je bila pot zelo utrudljiva. Ker se je sneg derez pre­več prijemal, smo jih morali odvezati, dasi ni bil prostor, na katerem smo stali, za to posebno pripraven. Nato kobacamo še nekaj časa kvišku. Ker se nam je vedno bolj udiralo in je tudi strmina zelo na­raščala, smo krenili raje na desno v pečevje. Tu nam je šlo veliko bo­lje in bili smo kmalu na »flekih«.

A bližala se je druga neprilika. Vreme se je začelo kaj zelo kaziti. Velikanski Umbalski ledenik, katerega razzebe so par sto metrov navpično pod nami režale, je bil sicer še prost, toda Dreiherrenspit­ze in njene stražnice je že pobrala gosta megla. Toda kljub temu smo se odpravili naprej, zaupajoč na srečo, ki nas je do sedaj še vedno spremljala. Na robu zgornjega ledenika odložimo nahrbtnike, nato jo pa mahnemo naravnost proti grebenu Althausschneide.

Upali smo, da bo tu gori sneg bolj držal, a naše upanje nas je vara­lo. Po vrhu je bilo ravno toliko pomrznjeno, da se je udiranje še bolj neprijetno občutilo. Midva z Lojzetom tega sicer nisva posebno ču­tila, toliko bolj je pa gaženje presedalo Jožku, ki je hodil prvi. Ko smo prišli v Althausschneide, je izjavil, da se je že naučil delati sto­pinje v mehkem snegu, da bi pa še rad poskusil, kako se stopa v na­rejene stopinje. S to zaupljivostjo je počastil posebno mene. Čast je bila tem večja, ker nas je čakala strma vesina. Toda kaj sem hotel! Ukaželjnemu človeku sem še vedno rad ustregel. Navezal sem se to­rej na prvi konec vrvi, Jožko se je umaknil v sredo in mahali smo jo naprej.

Šlo je pa laže, kakor sem pričakoval. Sneg je bil namreč ravno toli­ko mehak, da sem z enim sunkom naredil lepo, prostorno stopinjo. Ako bi bili tu naleteli na led, bi bil imel cepin trdo delo: tako so pa zadostovali čevlji. Nekoliko pod vrhom grebena smo zavili v pečine južnega grebena Dreiherrenspitze. Plezanje nam je šlo kaj urno od rok in izpod nog, akoravno se skale zelo odlikujejo po krhkosti. Tu in tam smo naleteli tudi na ledena tla, katerih smo se pa, če je bilo le mogoče, ognili z velikim spoštovanjem………

 

Veselo jo mahnemo čez ledenik na vesino, ki vodi precej strmo do zadnjega grebena. Skoraj do polovice pota je šlo zelo dobro. Kar zmanjka snega in zablešči se nam nasproti čist led. Kakor v posmeh se hipoma pretrgajo nad nami oblaki in sončni žarki se razlijejo po ledenikih. Pazljivo gledam okrog, kje bi našel ugodnejša tla; toda ka­morkoli pogledam, povsod se sončni žarki odbijajo na čistem ledu. Moral je torej cepin na delo. Sedaj smo pač pogrešali dereze, ki smo jih bili pustili pri nahrbtnikih. Da se nismo preveč mudili, sem sekal tolike stopinje, da sem se še ravno v njih obdržal. Tovariša sta jih pa za sestop širila, da se nista dolgočasila. Veliko bolje se nam je godi­lo na ozkem zasneženem grebenu. Sneg je bil ravno prav mehak, stopinje varne in v nekaj minutah smo bili na vrhu. Od koče smo po­trebovali skoraj šest ur. Mehak sneg je bil kriv, da smo porabili sko­raj dve uri preveč.

Ujasnilo se je prav toliko, da smo imeli še dosti lep razgled, po­sebno na Venediger in Krimmlski ledenik. Kljub temu ni bilo pravega razpoloženja. Lojze se je grdo držal, ker je pozabil pipo v nahrbtni­ku, Jožko pa je bil čemeren, ker je tudi pozabil v nahrbtniku, ne pi­pe, marveč fotoaparat, jaz pa že iz solidarnosti nisem smel biti do­bre volje. Zato je bil obisk pri »gospe« Dreiherrenspitze kratek, zla­sti še, ker so nam na jugozahodu grozili črni oblaki.

Jožko in jaz sva bila za to, da bi se vrnili po vsekanih stopinjah, Lojze pa je bil odločno proti. On se namreč najbolje počuti v strmih zagatah, v ozkih žlebovih in na kamnitih strminah. Zlasti so mu všeč take, ki so pokrite z gruščem in zvalinami. Tako se je hotel nekoč po strmem žlebu odpeljati naravnost v dolino. Bilo je menda tam nekje na Razoru. Toda cepin se je zasadil v gruščnati breg in mu je tako preprečil njegovo namero.

Medtem ko sva bila z Jožkom zaverovana v lepoto Krimmlskega ledenika, je Lojze ogledoval južni greben Dreiherrenspitze in zapazil na njem več lepih lastnosti. Najprej ga krasi na vsej dolžini lepa opast, pod tem snežnim napuščem je nekaj metrov vesine, ki se še ne more imenovati stena, kajti položna je še ravno toliko, da počiva­jo na njej grušč in skale, seveda ako jih pustiš v miru. Nekoliko nižje pa je svet kakor odrezan, tako da ti je »prosti padec« na ledeniku za­gotovljen.

»Privoščimo si malo plezanja po suhem; saj bomo snega še siti,« tako naju je Lojze nagovarjal in je ljubeznivo gledal kopni bok grebe­na. No, in mi smo si ga privoščili.

Jožko se je zasidral za močno peč; jaz sem pa skušal prilesti do nekega balvana, ki je molel iz grušča; mislil sem, da je priraščen, pa sem se motil. Komaj sem se ga oprijel, že se je odpravil nepridiprav na pot, kakor Lojze tam gori v Razoru. Nesreča je bila neizogibna. Sicer sem ga še nekoliko pridržaval in ga celo nekoliko pospremil, toda naenkrat se mi izmuzne iz rok in izgine čez steno. Nekaj trenut­kov pozneje nam je oznanil z glasnim treskom, da je končal svojo zračno vožnjo štiristo metrov nižje na ledeniku. Poudariti pa moram, da nisem bil jaz kriv, če ga nisem na vsej vožnji spremljal, ampak Jožko, ki me ni spustil z vrvi.

Sedaj zlezem do druge peči in jo potipljem, da bi izvedel, ali je morda tudi namenjena kam po svetu. Ta je bila res prava; niti ganila se ni. Takoj jo okobalim in Jožko je moral na pot. Ko pride do mene, sem se mu moral takoj umakniti, ker peč ni imela prostora za dva. Zato sem jaz lezel k drugi skali, Lojze pa k Jožku. To se je seveda večkrat ponavljalo in Lojze se je pri tem imenitno zabaval. A meni je to plezanje »po suhem« kmalu začelo presedati. Zato sem zlezel ne­koliko višje, presekal opast in sem se skobacal čez greben na lede­nik. Za Lojzetove ugovore se nisem prav nič menil, in to toliko manj, ker jih med bobnenjem grušča, ki smo ga pošiljali na Umbalski lede­nik, niti slišal nisem.

Sedaj je šlo hitreje. Hodili smo komaj poldrugo uro in že smo bili na »flekih«.

Tu smo nekoliko posedeli, nato pa odrinili po kopnih, še precej položnih tleh na Zadnji Umbaltorl. Vratca so bila še v globokem sne­gu. Ko se je Jožko pripravil, da jih bo slikal, sva se midva z Lojzetom spravila v pozicijo. Naslonila sva se slikovito na cepin in gledala na Dreiherrenspitze, čeprav je nisva videla. Jožko naju je pa brezobzir­no spodil iz Vratec, češ da ne potrebuje madežev na snegu ……….

 

………… Strma steza nas je gnala kar sama navzdol, tako da sva bila z Jožkom kar naenkrat v dnu. Lojze pa je ostal precej da­leč za nama. Položila sva se udobno v mehko travo in ga čakala. Bilo pa je to precej dolgo čakanje. Slednjič se je pa le prigugal. Sedel je poleg naju ter naju je ošinil s temnim pogledom.

»Le ,bezgajta’ še naprej v Trinkstein, jaz pa ostanem v Kasernu, ker ne morem nikamor več.«

Začudeno sva ga pogledala, pa se nisva dolgo čudila, pač čudila sva se še, kako je mogel priti s takimi nogami do Kaserna. Ko se je sezul, sva namreč videla, da ima eno nogo na piščali hudo udarjeno: spomin na tisto luknjo pod Hochgallom, ki mu je raztrgala čevelj, obe stopali pa čez in čez rdeči, kakor bi ju bil namazal z minijem.

Ker je videl, da ga s sočutjem in skrbjo gledava, naju je skušal po­tolažiti.

»Mislim, da ne bo nič hudega. Tu v gostilni se nekoliko odpočijem, potem pa pridem za vama v Trinkstein, če ne zvečer, pa jutri navse­zgodaj, da vaju ne bom zadrževal.«

»Ne, iz tega pa ne bo nič,« je rekel Jožko. »Samega te ne pustiva. Ker pa ne moreš s takimi nogami nikamor, ostanemo vsi trije v Ka­sernu.«

Pa je ostal samo eden in še tisti se je pripeljal do večera v Trink­stein.

Gospodar v Kasernu je zopet obžaloval, da je vse zasedeno in da nima niti najmanjšega prostorčka. Če bi bil to povedal Lojzetu ali meni, bi bili dvomili o njegovi resnicoljubnosti. Ker pa se je z njim pogajal Jožko, ki je bil še kolikor toliko podoben civiliziranemu člo­veku, je najbrž govoril resnico. Ko je zvedel, da imamo s seboj »inva­lida«, je takoj obljubil, da ga bo dal prepeljati v Trinkstein, kakor hi­tro se vrne voznik, ki se je bil že dopoldne odpeljal po nekem oprav­ku po dolini navzdol.

Ker se je bila vsa zadeva še kolikor toliko ugodno iztekla, sva se midva z Jožkom odpravila proti Trinksteinu, Lojze pa je šel v jedilni salon »na kupico vina«.

Večerni hlad naju je že pregnal v obednico, ko sva zaslišala pred vrati voz. Prišla sva ven še o pravem času, da sva videla, kako se je voznik Lojzetu odkrival in priklanjal. Mož je že vedel, zakaj…

Naš »invalid« je bil popolnoma spremenjen. Vsa prejšnja potrtost ga je minila. Med večerjo je celemu omizju ves vesel in razigran pri­povedoval »avanturo«, ki jo je bil doživel v »Gasthof Kasern«.

Sedel je ponižno v kotu v jedilnem salonu in prosil vsako natakari­co, ki je šla mimo, naj mu prinese vina, pa se ni nobena zanj zmenila.

Prijatelj Lojze je sicer zlata in krotka duša, zelo prijazen, samo razjeziti ga ne smeš, kajti takrat ti pokaže vselej svojo raskavo stran. Tudi tam v Kasernu jo je pokazal in postal hud, ker niso njego­vemu žejnemu grlu privoščili zaželene pijače. Kadar je pa Lojze hud, se razburi, če pa je razburjen in govori nemško, izgovarja nemški »w« kot naš »b«, in tudi v »Gasthof Kasern« je tako govoril. Pa kaj bom rekel »govoril«? Kričal je, kričal, in to prav pošteno.

»Bas bedeutet das? Bas fur ein Birtshaus ist das? Ich bili Bein und niemand bili ihn mir bringen. Bo ist der Birt? Ich berde mich beschboren, ich berde in die Zeitungen geben, bie man hier Bergsteiger bebirtet. Bissen Sie, ber ich bin? Ich bin kein Bagabund. Ich bin ein Pfarrer aus Steiermark.«

In v tem tonu je šlo naprej.

»Da bi bili videli,« se je hvalil Lojze, »kako so se potem natakarice sukale okrog mene. Sedaj sem bil pa takoj ,Hochwurden Herr Pfar­rer’ spredaj, ,Hochwurden Herr Pfarrer’ zadaj. Tako so mi stregle ka­kor kakemu škofu. Gostilničar me je pa dal slednjič še s konjem po­tegniti v Trinkstein.«

Jaz pa bi natakaricam v »Gasthof Kasern« ne bil tako zameril, ka­kor je to storil Lojze. V kratkih hlačah, ki so tisto leto obhajale pet­najstletnico, odkar so bile pri svoji prvi turi na Triglav tudi prvikrat strgane, v ponošenem, zakrpanem suknjiču in v čevljih, od katerih je bil desni z navadno »špago« zašit, je bila častitljivost njegove osebe pač tako skrita, da je nihče niti slutiti ni mogel.

Tisti večer smo bili vsi zelo dobre volje, tudi oskrbnik. Vsa vrata so bila na novo popleskana, hiša pa polna gostov. Med njimi je našel Lojze tudi svojega znanca z Marmolade. Pri večerji smo se še bližje seznanili z njim. Niepke, tako se je imenoval ta prijazni Saksonec, je bil zelo prijeten človek. Zabaval je vse omizje, pripovedujoč v sa­škem narečju o svojih turah. Le prehitro nam je potekel večer. Pa narava je zahtevala svoje in morali smo iti počivat………..

 

……….Ponoči je razsajala huda nevihta, po kateri je napočil prelep dan. Žal, da ga nismo mogli primerno porabiti. Jožku se je mudilo v Lju­bljano, ker je moral slikati na Mirju razbite piskre in drugo rimsko ro­potijo, Lojzetu so odpovedali pokorščino noge in čevlji, meni pa je na ta način zmanjkalo prijetne družbe. Zato smo jo vsi trije lepo slo­žno pobrali po najkrajšem potu domov.

 

Janko Mlakar, Med Šmarno goro in Mont Blancom, ZO 1995