Drugi naš Krjavelj po značajski podobi Josipa Jurčiča je bil Anton Tekavec, kateremu mere kvalitete so bile postavljene od prvega Krjavlja izredno visoko. Kljub temu, da je bil prvi Krjavelj Gracarjev Tone starejši od drugega skoraj 30 let, sta bila dobra prijatelja. Saj mu je drugi Tone vedno sledil v privatnem življenju in še kako pri interpretaciji dramatiziranega Krjavlja.
Življenjsko zgodbo lahko začnemo pri Antonu Tekavcu kot izredno velikem rodoljubu, ki je bil z dušo in srcem vezan na kraj in domače ognjišče. Izkazal se je kot mladi Jurjev žagar ob reki Višnjici, vzgojen v krščanskem duhu, kmečki vzgoji, ob hlapcih in deklah.
Vojna vihra ga je dobila nepripravljenega. V strahu pred ideologijo, ki je prihajala iz Rusije, se je bolj našel na drugem bregu. Ob težki preizkušnji, odhodu iz internacije v Škofove zavode, je občutil oblast in represijo nad mladimi fanti. Na vlaku proti Kočevju je začutil vso tesnobo in žalostni pridih, da je za njega odprt grob v Rogu. Vlak v hrib Čušperk je peljal koraku primerno, s skokom z vlaka je ušel moriji. Pot domov preko poznanih hribčkov in vasi je bila dolga, vendar uspešna. Še dolga leta po vojni se je skrival na domačem skednju pred represijo takratne oblasti, ki je imela svoj prav in en pogled. Ob njegovi iznajdljivosti in pomoči domačih je v skrivališču v tišini in vsega hudega vajen iskal svoj življenjski mir in ustvarjal drobne spominke. Za prvega Krjavlja je izdelal ličen žepni nožek z vgraviranim imenom in neuničljiv glavnik, ki je doma služil vsej družini.
Predvojna prijatelja in sošolca z one strani brega, njegova soigralca Jurčič Ciril in Jože Nadrah z muljavskim učiteljem Jožem Perkom, ki se je kasneje izkazal tudi kot režiser, so s tresočo roko po pet letnem skrivanju prijatelja javili oblasti in mu tako odprli vrata v svobodo.
In zdaj novo življenje. Ob navideznem zunanjem miru je spet postal človek na »čistem zraku«. Ni bil maščevalen in žaljiv, temveč je z vso svojo človečnostjo začel delati v povojnem kolektivnem duhu. Ob tragediji vojne in pridobljenih izkušnjah je naš Krjavelj zavihal rokave, obudil žago, vodo ujel na kolesje in si ustvaril družino, ki je razumela mirni tok Višnjice.
Življenjskega Krjavlja smo našli vsepovsod, iznajdljivega v zasebnem življenju, pri obnovi Jurčičevega muzeja, naj si bo pri cerkvici ali oštariji. Povsod je bil humorist z dovtipi, ki se jih ne bi sramoval največji humorist velikega kova. Kot žagar, pravi lesni mojster, je postavil za Jurčičevino nepozaben kmečki pod in sodeloval pri prestavitvi Krjavljeve koče. Nemalokrat je s pogledom skozi majhna Krjavljeva vrata skupaj s kozo Dimko nagovarjal ljudi s pogledom in besedo.
In če je življenje igra in če je življenje trpljenje, potem je ta naš Krjavelj vse to okusil. In če je igra smeh, je tudi življenje veselo in hudomušno.
S telesom, razumom in ustvarjalnostjo se je ob dobri kolektivni zabavi približal vsaki družbi. Kot amaterski igralec je prejel številne nagrade, Jurčičevo, Severjevo, saj se je izkazal kot ljudski umetnik. Njegov lik Krjavlja na odru je bil tako oseben in tako kot je dejal, odigran ravno s takim duhom in energijo, kot je to vedno počel njegov prvi učitelj in prvi Krjavelj v kraju Gracarjev Anton. Ko je zastor padel, so bili obiskovalci prireditve v prijetnih dvomih ali se je to dogajalo na odru ali na njegovi Jurjevi žagi.
