Prva desetletja delovanja knjižnice lepo označi naslov ene izmed razstav in prireditev ‘Iz krvi rdeče’. Povojni revolucionarni udarniški duh je s svojo svetovljansko držo blažil dr. Franc Sušnik, ravnatelj Študijske knjižnice. Spretno je krmaril med Scilo in Karibdo pričakovanj in dolžnosti ter svojo osebno nravjo ─ vizijo velikega misleca in retorika. To je čas odličnih kulturnih vezi, ki so se stkale v dolgih letih Sušnikovega šolanja, poučevanja in udejstvovanja. Je čas bogate kulturne korespondence in pridobivanja dragocenih rokopisnih zapuščinskih fondov in izgradnje posebne zbirke ‘Starin’ in knjižnih raritet.
Ravnateljevanje Sušnikovega naslednika slavista Janeza Mrdavšiča je obdobje izrazitega odpiranja navzven, z izgradnjo knjižnične mreže in prvim prostim pristopom gradiva. Hkrati, ko postaja knjižnica prijaznejša bralcem, se povečuje tudi število in obisk prireditev, literarnih večerov in razstav.
Kako je utripal čas po grajskih hodnikih Študijske knjižnice v tistih letih, je v svojem spominskem zapisu lepo povzel Miroslav Osojnik, takratni strokovni sodelavec v knjižnici:
KNJIŽNIČARSTVO ZA SRČNO KULTURO, ZA IZOBRAZBO IN ZA POLITIČNO RABO
V tedanji Študijski knjižnici sem se zaposlil ravno v sredini njenega »analognega« obdobja. Če dobrih dvajset let prej ne bi bilo dr. Sušnika, ki je ustanovil ravensko gimnazijo in grad grofa Thurna napolnil s knjigami, vse te kulturne bogatije ne bi bilo in ne bi bilo slutnje, da se za zamolklimi udarci železarniških kladiv skriva tudi svet lepote in domišljije.
V tistih letih je v ravenskem gradu čas utripal še bolj spokojno, pa smo knjižnični delavci vseeno imeli dovolj dela. V izposoji so bili še listkovni katalogi in vsakdo, ki je bil popoldan dežurni, je moral velikokrat po škripajočih lesenih stopnicah na grajsko podstrešje, kadar je uporabnik želel knjižno gradivo, ki je bilo shranjeno pod oznakama M (magacin) in A (arhiv). Za smotrno izgrajevanje knjižničnega fonda smo skrbeli tudi pri pregledu obveznih primerkov in ravnatelj dr. Sušnik nam je tudi pri tem opravilu širil obzorja, ko nam je pri posameznih knjigah razlagal o pomenu del in njihovih avtorjev. Nič, kar so Slovenci vrednega napisali, naj bi nam ne manjkalo, knjižnica pa je skrbela tudi za smotrn izbor iz drugih jugoslovanskih literatur in tujejezične svetovne zakladnice. Poseben pomen pa je ves čas za knjižnico tudi imela koroška kulturna dediščina: bratje Kuhar, Fr. Ksaver Meško, dr. Franc Kotnik, Urban Jarnik, Anton Janežič, Jakob Špicar, bukovnika Andrej Šuster Drabosnjak in Blaž Mavrel, Leopold Suhodolčan, Marjan Kolar in številni drugi, na katere smo Korošci še vedno ponosni.
Zelo uspešna je bila tudi potujoča knjižnica po zamejski Koroški, saj smo tako ob finančni podpori Kulturne skupnosti Slovenije tudi med Korošce, ki živijo v Avstriji, lahko ponesli slovensko lepo besedo in misel.
V prvih letih je bila knjižnica usmerjena bolj humanistično (študijski oddelek v Kuharjevi bralnici, pionirski in mladinski oddelek v Paradiževi bralnici, leksikalna dela v Enciklopedijah, oddelek Carinthiac v Cvitaničevem kabinetu, ki sta ga dopolnjevali rokopisna in fotografska zbirka). Konec sedemdesetih let se je naš hram kulture odprl tudi na druga področja, saj je družboslovni oddelek v Marksisitični bralnici poživil zanimanje za naše družbeno izobraževanje, v časopisni bralnici pa smo tedaj imeli več kot 630 slovenskih, okoli 50 srbskih, hrvatskih in makedonskih in 45 tujih časnikov ter časopisov. S takrat sodobnim sistemom Huber-Fach smo omogočili uporabnikom prost pristop.
Z občasnimi večjimi komentiranimi razstavami smo skrbeli tudi za to, da smo predstavili vse važnejše dogodke v slovenski (in jugoslovanski) umetnosti in kulturi.
Posebna domena knjižnice je bila tudi domoznanska lokalna bibliografija. Takrat o digitalnem obdobju nismo še niti sanjali, pa je bilo zanjo potrebno obdelati letno približno 4.000 kataložnih listkov, da so obiskovalci lahko imeli pregled nad najvažnejšimi lokalnimi dogodki. Ker so v tem času knjižnice postale tudi informacijski centri, smo tekoče izdelovali bibliografije, objavljali knjižne novosti v Koroškem fužinarju in s članki o delu knjižnice v periodičnem tisku skrbeli za to, da smo popularizirali to našo ljubo dejavnost posebnega družbenega pomena.
Kljub resnemu in zagnanemu delu pa smo se znali v knjižnici tudi pošaliti. Ko je leta 1979 umrl Edvard Kardelj, sta se oglasila pri dr. Sušniku partijski sekretar in njegov organizacijski sekretar. »Seveda bomo pripravili primerno spominsko razstavo,« je partijca potolažil dr. Sušnik. Jaz sem to mirno poslušal in pripomnil, da se bomo že potrudili, da bo razstava res lepa. Ko sta funkcionarja odšla, se je dr. Sušnik obrnil proti meni in rekel: »Ja, kaj si pa mislite? Če reče partija ”razstava bo”, morate stopiti v pozor, trčiti s petami in reči ”razumem”!« Tako resno se je držal, da sem samo po iskricah v njegovih očeh, kjer so pokali mehurčki zadržanega smeha, spoznal, da si me je malo privoščil.
Ob neki priložnosti, verjetno okoli leta 1978, nam je dr. Sušnik po uradnem delu seje knjižnične delovne skupnosti povedal: »Zadnja leta je bilo moje delo predvsem mentorsko: da bi vi – delavci Študijske knjižnice živeli pristno samoupravno delovno skupnost, da bi vam to delo in ta ustanova bila pri srcu, da bi se poglabljali vanj, v bistvo in smisel svojega dela, si poglabljali in širili znanje in obzorje, bili zdravo kritični in samokritični, nikoli vase zaverovani; da bi bili na svojo Koroško navezani do korenin – in na osnovni ljudski, delavski element; pa da je pri vašem delu zmeraj prisotna tudi misel na zamejsko Koroško.«
Upravičeno lahko zapišem, da je bila tudi v tem obdobju ravenska knjižnica trdno zakoreninjena v času in prostoru, saj je bilo njeno poslanstvo zelo široko. Opravljala je knjižnično dejavnost za srčno kulturo, za splošno izobrazbo in za politično rabo.
Mirko Osojnik
