V vmesnem obdobju (1957–1973), med nastajanjem Ravnikarjevih in Miheličevih projektov, je bil brez natečaja na vzhodni strani Titove nasproti Kozolca projektiran in izveden poslovni kompleks arhitekta Eda Mihevca. Trg, ki ga sklenjeno obkrožajo arkade s trgovinami in lokali, je namenjen samo pešcem. V poglobljeni atrij sredi trga vodijo stopnice, v njem je dolga leta deloval gostinski lokal z zunanjo teraso, Kora bar. Bil je priljubljeno zbirališče Ljubljančanov, ne samo zaradi prijetne, odmaknjene lege, ampak tudi zaradi izvrstne hrane. Malo starejši se še vedno spominjamo, kako radi smo hodili »na pico v Koro«, bila je to druga najstarejša pizzerija v Ljubljani, takoj za Parmo pri Maximarketu. Še dandanes se celotnega trga z atrijem drži ime Korabar; če se peljemo z mestnim avtobusom rečemo, da bomo izstopili pri Korabaru, če smo z nekom zmenjeni rečemo, dobimo se pri Korabaru oz. Kori. Atrij je bil namenjen tudi vhodu v podhodni sistem, ki naj bi varno povezal obe strani Slovenske ceste. Tu se že od nekdaj nahajata največji postajališči LPP zato je bila na pločnikih načrtovana tudi lokacija za tekoče stopnice, ki bi bile povezane s podhodom. Žal se obe vitalni potezi nikoli nista realizirali.
Read more