Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Naš ata je živel za galsbo, ki jo je napisala Ema Trojar. Zgodba je objavljena v knjižici Kako so se na Jesenicah včasih izobraževali.
Vsebina predstavlja pričevanje Eme Trojar, hčerke Aleša Bizjaka, nekdanjega dirigenta javorniškega pihalnega orkestra. Opisala je očetovo glasbeno pot od godbenika v Krekovi ali Prosvetni godbi pred drugo svetovno vojno do učitelja in dirigenta javorniškega pihalnega orkestra po njej. Obudila je svoje spomine na dirigenta slovenske filharmonije Jakova Cipcija, ki je bil očetov vzornik. Prav tako se je spomnila očetovega salonskega klavirja, ki ga je odkupil od nekdanjega direktorja železarne g. Noota in je danes muzejski eksponat v Kosovi graščini na Jesenicah. Za konec se je spomnila tudi očetovih učencevu, aktivnih glasbenikov, in selitve javorniške godbe v novi kulturni dom na Slovenskem Javorniku. Dokument vsebuje tudi fotografiji Aleša Bizjaka in Orkestra katoliškega društva na Koroški Beli, ki sta last Eme Trojar.
