Na prelomu stoletja je za kratek čas v Celju deloval v širšem slovenskem merilu znani Feliks (Srečko) Magolič (1860 – 1943 ). Bil je tiskar, slikar samouk in fotograf.
V Celju se je zaposlil kot tehnični vodja v tiskarni Dragotina Hribarja; po oceni Alenke Vrabl je bil dejanski urednik Ilustrovanega narodnega koledarja v letih 1892 – 1903. 15. 10. 1896 je Magolič odprl prenosni, pred ognjem varni, vrtni fotografski atelje, imenovan Apolon, na vrtu hotela pri Zlati kroni na Wokaunovem trgu (danes Gledališkem trgu). Mestne oblasti so mu po večkratnih poizvedbah v Ljubljani obrtno spričevalo potrdile šele 21. 11. 1896. Da bi privabil čim več strank, je zaprosil za izobešenje reklamnega okna na današnji Stanetovi ulici (Grazergasse 16), v širini 110 cm in višini 150 cm. Kljub na novo odprtemu ateljeju se je ohranilo v muzejskem fondu le malo njegovih portretnih fotografij. Bil je amaterski slikar, ki se je ukvarjal predvsem s krajino, zato so mu večji izziv predstavljale fotografije pokrajine, stavb in notranjosti, ki jih je izdeloval v vseh velikostih in vseh postopkih, kot lahko beremo v legendi na hrbtni strani njegovih posnetkov. V našem muzeju hranimo le fotografijo za majniške slovesnosti okrašenega oltarja v celjski kapucinski cerkvi.
Magolič je bil izjemno plodovit; fotografije je objavljal v Domu in svetu, llustrovanem narodnem koledarju, v Planinskem vestniku in drugod. Fotografija je zanj predstavljala eno od možnosti umetniškega izražanja. Bil je eden redkih slovenskih fotografov, ki se je tudi mednarodno uveljavljal. Udeležil se je svetovne fotografske razstave v Hamburgu, kjer je sodelovalo 458 amaterjev iz vsega sveta; iz Avstro-Ogrske jih je prišlo 24 in kot edini Slovenec Srečko Magolič iz Celja. Iz legend je razvidno, da je bil v Amsterdamu odlikovan.
Magolič je bil zaprisežen narodnjak in prvi med celjskimi fotografi, ki je na fotografijah uporabljal slovenski jezik.
Magolič je bil izjemno plodovit; fotografije je objavljal v Domu in svetu, llustrovanem narodnem koledarju, v Planinskem vestniku in drugod. Fotografija je zanj predstavljala eno od možnosti umetniškega izražanja. Bil je eden redkih slovenskih fotografov, ki se je tudi mednarodno uveljavljal. Udeležil se je svetovne fotografske razstave v Hamburgu, kjer je sodelovalo 458 amaterjev iz vsega sveta; iz Avstro-Ogrske jih je prišlo 24 in kot edini Slovenec Srečko Magolič iz Celja. Iz legend je razvidno, da je bil v Amsterdamu odlikovan.
Magolič je bil zaprisežen narodnjak in prvi med celjskimi fotografi, ki je na fotografijah uporabljal slovenski jezik.
Vir: Rolanda Fugger Germadnik, Odsotnost smehljaja. Celjski poklicnifotografi v 19. in začetku 20. stoletja, Pokrajinski muzej Celje, Celje2009.
