Poudariti velja tudi Albrehtovo literarno ustvarjanje in prevajanje. Prevedel je dela Johanna Wolfganga Goetheja (Ifigenija na Tavridi; ob dvestoletnici pesnikovega rojstva je urejal in prevajal tudi antologijo Goethejevih pesmi, v kateri je med najlepšimi prevod Marienbadske elegije), Sofokleja (Kralj Ojdip, Antigona), Friedricha Schillerja (Don Karlos) idr.
Svoje prevode je neutrudno popravljal, kar priča o njegovi neprizanesljivosti v vprašanjih slogovne ustreznosti. Svoje prevajalske nazore kakor tudi ideološke poglede na pesnikovo poslanstvo je delil z Otonom Župančičem. Novi Slovenski biografski leksikon poudarja njegovo leposlovno ustvarjanje: »Poskusil se je tudi v prozi, ki prav tako ni ostala brez primesi poetološke preteklosti: v daljšem pripovednem besedilu Zadnja pravda (Hram, 1934), ki ga je sam označil za novelo, je upovedoval umiranje Frana Levstika. Napisal je esej O moralni depresiji (1933–41). S svojimi ocenami je spodbujal mlade slovenske pesnike (na primer Toneta Seliškarja z recenzijo njegove pesniške zbirke Trbovlje v Ljubljanskem zvonu 1923)«
Njegova pomembnejša dela so:
- Pesmi življenja, Ljubljana, 1920.
- Zadnja pravda, Ljubljana, 1934.
- Odsevi časa, Ljubljana, 1961 (izbor razprav in kritik; uredil Bojan Štih).
- Pesmi, Ljubljana, 1966 (uredil Zvone Verstovšek).
- Gledališke kritike, Ljubljana, 1973.
- Mysteria dolorosa, Ljubljana, 1917.
