»Ako pogledate pred seboj našega sokolskega jezdeca, se vam bo zdelo takoj, da ste ga že nekje videli. Najbrže. Kar vas je Ljubljančanov, prav gotovo poznate brata Krapeža ali, kakor ga mnogi nazivajo »Živilija«. Kadar ste šli mimo Zvezde, ste ga lahko videli pred kavarno ali na cesti, kjer je pregledoval svoje palme in oleandre in druge rastline, ki so krasile prostor pred kavarno v poletnih dneh. Pa tudi oni, ki niste iz Ljubljane, ste ga najbrže videli kje v okolici na sokolskih zletih, ali pri kaki drugi slavnostni priliki. Saj je skoraj nemogoče, da bi vam ne obstal pogled na tem bratu, ki ima na sebi nekaj tako naravno prikupnega. In če ste vprašali kogarkoli po njegovem imenu, vam je gotovo takoj odgovoril: »To je Živili!« In če ste ga pozdravili, ste gotovo takoj od njega prejeli prijazen odzdrav: »Živili«. Ko bi imel časa, bi vam lahko povedal mnogo zanimivega iz svojega življenja.«
(Sokolič = Sokolić : list za sokolski naraščaj, let. 16, št. 1, januar 1934, str. 12)
Tako so v sokolskem glasilu začeli opis Frana Krapeša, čigar ena od številnih družbenih vlog je bilo članstvo v konjeniškem odseku ljubljanske sokolske zveze. Član tega odseka je bil vse od njegove ustanovitve leta 1909.
V digitalni zbirki bomo izpostavili njegovo predano in vneto delovanje v kavarništvu in vodenju restavracije v samem središču Ljubljane. V svoji karieri je ustanovil in vodil Narodno kavarno ter vsem poznano restavracijo in kavarno Zvezda, ki je pred drugo svetovno vojno domovala v današnji stavbi Kazine.
Fran Krapeš je bil rojen 1. januarja leta 1864 v Otlici, naselju na obrobju Trnovskega gozda nad severozahodnim robom Vipavske doline, na območju sedanje občine Ajdovščina. V virih se izmenjujeta obliki priimka Krapeš in Krapež, sam se je v oglasih obeh kavarn podpisoval na oba načina.
Iz literature izhaja, da se je mladi Fran Krapeš kot sin ubožnega kmeta odpravil v Gradec, da bi se izučil čevljarske obrti. Z enaindvajsetimi leti se je preselil v Ljubljano ter začel delati kot čevljarski mojster. Ob delu je imel pred seboj jasen cilj postati kavarnar in gostinec, kajti to je bila njegova strast. Za dosego tega cilja je pokazal vse svoje sposobnosti. Znal je opazovati družbeno dogajanje: v kavarnah in gostilnah se je odvijalo vse ljubljansko javno življenje, ki pa je bilo izrazito nemško naravnano, ulična imena in trgovinski izveski so bili še večinoma nemški.
Sprva je najel kavarno na Bregu (Pri Šifu), kasneje na Jurčičevem trgu, potlej, vse še pred ljubljanskim potresom leta 1895, pa je na Kongresnem trgu odprl kavarno s slovenskim napisom Narodna kavarna. Kavarni je pridružil še restavracijo Zlatorog in delikatesno trgovino, ki pa jo je leta 1901 po virih sodeč opustil. Restavracijo Zlatorog je vodil še po smrti prve žene Marije leta 1917.
Po prvi svetovni vojni je Krapeš vzel v najem prostore v Kazini, jo prenovil in preuredil. Ko je napočila svetovna gospodarska kriza leta 1929, se je v naslednjih letih to močno izražalo tudi v Ljubljani kot velik upad gostov. Krapeš je poleg tega zbolel in 11. aprila leta 1935 umrl. Kavarna Zvezda je začela izgubljati svoj sijaj. Iz virov je razvidno, da je dobila novega lastnika, Rajka Zupana.
V literaturi preberemo, da so Krapešu pravili Ata Živili ali brat Živili, saj je bil znan po takem pozdravu. Med protinemškimi demonstracijami leta 1908 je slovenskim demonstrantom za spodbudo vzklikal: Živili! Živili! Tedaj je moral tudi sam stopiti pred sodišče zaradi pomoči pri snemanju nemških tabel, vendar so ga oprostili obtožb.
23. junija leta 1933 je pridobil naziv častnega meščana Ljubljane. Ljudje so ga spoštovali kot narodnozavednega Slovenca. Teden pozneje, na začetku julija, je Obrtniška zadruga priredila večer Frana Krapeša ob njegovem slovesu iz Zvezde. Tedaj je množica zbranih poudarila njegove številne zasluge za mesto in uspeh restavracije. Govorniki so opisali »njegovo nepremakljivo in vedno vzorno neomahljivo slovensko napredno zavednost in požrtvovalnost, saj je Krapež prebogato podpiral vsa napredna, politična, kulturna in humanitarna društva, a revnemu dijaštvu. zlasti pa akademikom je bil vedno najboljši oče. Kriza je strla tudi tega podjetnega moža, ki zaradi svojih 80 uslužbencev in njih družin ni skrčil obrata in ni bilo treba tej množici gladovati brez dela na cesti.«
Krapeš je bil, kakor ga opiše zgornji citat, velik dobrotnik: daroval je za ruske begunce ali žrtve balkanskih vojn, za žrtve dogodkov septembra leta 1908 (protinemške demonstracije sredi Ljubljane), podpiral je Družbo sv. Cirila in Metoda, pomagal je mladini. Bil je član odbora Jugoslovenske-Češkoslovaške lige in porotnik na sodišču. Za izgradnjo Sokolskega doma na Taboru je leta 1923 prispeval veliko vsoto denarja. Deloval je v upravnem odboru Ljubljanskega velesejma (1921), bil podnačelnik Zveze gostilniških zadrug, član nadzornega sveta Obrtne banke v Ljubljani in odbornik Obrtniškega društva ter redni član ljubljanskih Sokolov. Leta 1913 je Fran Krapeš za Narodno kavarno prejel tretjo nagrado občinskega sveta za najlepše okrašena okna, pomole in verande v mestu.