Po Ravnikarjevih načrtih so v Kranju med drugim zgradili tudi hotel Creina in Palačo občine Kranj, ki je razglašena za spomenik državnega pomena.
Ravnikar je dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo in na osnovi tega se varuje celotni arhitektov opus.
Glavnina Ravnikarjevih realiziranih načrtov stoji v Ljubljani, pri vrednotenju njegovega opusa pa ne smemo mimo njegovega prispevka pri oblikovanju mesta Kranja. Njegovo prvo in obenem najkvalitetnejše delo v mestu je prizidek k stavbi Občinske skupščine (1958-1960), Slovenski trg 1. V osrednji stavbi prizidka, v dvoransko zasnovani sejni stavbi – avli je združil vse aktualne prvine modernistične estetike. Z zanikanjem klasične tektonike je ustvaril ploskovito transparentno arhitekturo, v katero je vgradil mnoga svoja nova spoznanja, ki izhajajo iz domačega izročila in novosti iz evropskega prostora. Obenem s kvalitetnim oblikovanjem detajlov po vzoru učitelja, kot so stopnice, premične lesene stene, klopi in lestenci je izjemna tudi postavitev stavbe v prostoru. Avlo je umaknil v ozadje obstoječe upravne zgradbe tako, da je s prizidkoma: traktom, ki povezuje stari in novi del ter s stanovanjskim prizidkom Pokojninskega zavoda oblikoval manjši slikoviti trg, ki danes služi žal kot parkirišče. Podružnica Narodne banke (Agencija za plačilni promet, prej SDK) na Slovenskem trgu št. 2 je drugo Ravnikarjevo delo v Kranju (1961-1962) Oblikovno je arhitektura kompozicija v tlorisu nepravilnega peterokotnika, ki se potegne v visoki blok šesterokotne oblike. Pokriva ga za Ravnikarja značilna razprta streha. Medtem ko na avli prevladujejo steklene površine, je na krajših stranicah Agencije za plačilni promet vertikalni stekleni trakt ohranil v zoženi obliki, ostale površine pa pokril s ploskvami v litem betonu z reliefnimi strukturami. S tem je želel predstaviti beton kot voljno oblikovno gradivo s številnimi možnostmi, tudi krasilno. Tretji oblikovni poskus je uporaba opeke v hotelu Creina na Koroški cesti št. 4. Leta 1966 se je udeležil natečaja za urbanistično zasnovo novega središča Kranja, na katerem je zmagal z idejo izoliranih objektov, kot sta hotel in veleblagovnica Globus. Žal je bil pri realizaciji svojih idej brezkompromisen, zato smo z gradnjo hotela, ki ga je postavil na rob savske terase in veleblagovnice, ki ni vzporedna z uličnim nizom, izgubili cel mestni kare s historično oblikovano arhitekturo 19. stoletja. Spoštljiv je bil le do sosednjih zgradb in z novo in razmeroma nizko in razpotegnjeno arhitekturo hotela ni presegel višinskih gabaritov sosednje gimnazije in bližnjega hotela Jelen. Stavba ima razgiban tloris s pokončnimi venci. Polnilo je opečni zid. Sočasno z zaključnimi deli na hotelu je že načrtoval svoje zadnje delo v mestu: veleblagovnico Globus (1970-1972), ki pomeni ponovno eksperiment v uporabi materiala, pravzaprav celo ostri rez.
Celotno, zanj značilno razgibano pročelje z vertikalnimi poglobljenimi steklenimi vložki je namreč oblekel v dekorativno oblikovane plošče iz rjavečega kortena. Temne, predimenzionirane gmote se Kranjčani, že vajeni njegovih eksperimentov, nismo nikoli docela privadili, čeprav arhitekturna stroka ne zanika njenih kvalitet.
