GOLICA
Tisto leto, ko je imel Aljaž zlato mašo (posvečen 1870), sva šla z Lojzom s Kepe na Stol. Prenočila sva na Golici. Drugo jutro sva se napotila naprej. Ker je bil jako vroč dan, naju je mučila žeja. Ko prideva na planino, ki leži menda prav nad Koroško Belo, sva trdno upala, da nama bodo planšarice postregle z mlekom. Pa sva se zmotila.
V stanu sta bili dve, pa sta nama jako neprijazno odzdravili ter nama niti kapljice mleka nista hoteli dati.
»Včeraj sem ga jaz dala,« je rekla prva, »danes ga pa ti daj!«
»Jaz ga že ne dam.«
»Saj ga nočeva zastonj,« oglasim se jaz; »Bova dobro plačata.«
Pa niti odgovora nisem dobil.
»Pa z Bogom, in lepa hvala za prijaznost,« sem dejal, Lojze je pa srečo voščil, in odšla sva.
Kakor sem pozneje izvedel od nekega gospoda, so imele planšarice slabe izkušnje s planinci: »Pridejo turisti, moški in ženske,« mi je pripovedoval, »se polivajo z mlekom, razmečejo sklede in žlice po travi, potem pa odidejo kakor’ ,Mica Kovačeva, piva, nič pvačeva’«. Ako bi bila v duhovski obleki, bi bila gotovo prijazno sprejeta in gostoljubno postrežena.«
Janko Mlakar, PV 1936
