Goršičeva hiša je stala tam, kjer danes sedež podjetja Inštalacije.
Na levi strani Velike ceste in na levem bregu Velikega potoka (Grosupeljščica) je stala Goršičeva domačija. Goršič iz Ponove vasi se je priženil h Kostevcu. Fantje iz te hiše so padli v prvi svetovni vojni, ostala so samo dekleta, zato so prihajali zeti k hiši.
“V letih zgodnje izgradnje socializma je bila Goršiču zaplenjena cela kmetija, hiša, gospodarska poslopja in vsa zemljišča ter gozdovi. Po vojni je bila obvezna oddaja pšenice. Goršiči so imeli cel hrib pšenice nad nami in so želi s strojem na konjsko vprego. Cel hrib so poželi v enem dnevu. Imeli so tri pare konj. Snope so zložili v kopice, da bi jih zvozili domov. Popoldne pa je bila huda nevihta in dež je vse kopice namočil. Dali so snope v kozolec, a se niso dobro sušili. Ko so omlatili, je bilo zrnje ‘fajhtno’. Na podstrešju so razgrnili žito, vendar oddajo je bilo treba opraviti do določenega dne. Bilo je premalo časa, da bi se zrnje posušilo. Kar vlažnega so odpeljali na oddajo. Gospodarja so obsodili, da je črnoborzijanec, da je nalašč zmočil žito, da bi bilo težje. Za kazen so ga izselili v rojstno hišo v Ponovo vas. Ker se gospodarjeva mati ni hotela podrediti nezaslišani krivici, so jo miličniki dvignili s postelje, naložili na voz in odpeljali v sosednjo vas.” (Povedal Brane Žitnik).
