Po ustnem izročilu je bila na mestu gostilne Pavlin stara furmanska gostilna že konec prve polovice 19. stoletja. Odprta je bila le občasno. Bila je oaza za furmane, tako kot so bile božjepotne gostilne za romarje. Zadnji znani lastnik do 1895 se je pisal Rozman, po domače pa se je domačiji in gostilni reklo Urekar. Pri hiši so bile same hčere. Ena od njih se je poročila z Alojzijem Pavlinom, ki je bil doma iz Škrljevega pri Šentrupertu, pri Rozmanu pa je bil zaposlen kot mesar. Tako je prišlo do spremembe priimka in imena gostilne.
Alojzij Pavlin, stari oče zadnjega gospodarja Janeza Pavlina, je v letu 1896 dobil od kr. glavarstva Rudolfovo dovoljenje za samostojno izvrševanje krčmarske in gostilniške obrti v Trebnjem. Že v letu 1896 je zgradil novo stavbo, ki stoji še danes. Poleg gostilne so se Pavlinovi ukvarjali še s poljedelstvom, vinogradništvom in gozdarstvom. Imeli so tudi mlin na Temenici in pozneje mesarijo ter večjo in manjšo javno tehtnico. O podjetnosti Alojzija Pavlina pripoveduje tudi slika iz 1907, ki prikazuje voz pred Pavlinovo hišo. Na tem vozu je Janezov ded organiziral prevoz posebnega tovora za rudnik Krmelj. Parna turbina je prispela v Trebnje po železnici z Dunaja. Ker takrat še ni bilo železniške proge od Trebnjega do Krmelja, je prevoz 5 do 6 ton težke turbine prevzel Alojzij Pavlin. Za to je dal narediti posebej trden voz, katerega kolesa so bila široka 25-30 cm. V voz je bilo vpreženih sedem parov konj, vse mostove na poti, pa so zaradi teže moral ojačati. Zataknilo se je pri zavitem mostu pri Gabrijelah. Tam so v voz vpregli dva para močnih volov, ki sta kompozicijo potegnila naprej.
Alojz je mesaril, žena Marija pa je skrbela za gostilno, še posebej za kuhinjo. Prav ona je začela kuhati vampe po receptu, ki ga je prinesla iz gospodinjske šole v Gradcu, ki so bili od takrat specialiteta Pavlinove gostilne. Od petnajstih otrok Alojzija Pavlina, jih je deset preživelo otroške bolezni in nadloge. Osem hčera se je omožilo z uglednimi možmi meščanskega sloja. Ena od njih, poročena Osolnik v Novo mesto, pa je postala prva ženska v Sloveniji, ki je vozila avto. Od dveh sinov je Dolfe na Češkem študiral arhitekturo in doma občasno pomagal pri obnovi in gospodarstvu. Drugi sin, Jože, pa je postal naslednik. Prav zadnji od Pavlinovih otrok, Milan, ki je tudi umrl v otroštvu, je rešil življenje svojemu očetu Alojzu (letnik 1863), ki je bil kot avstrijski vojak v prvi svetovni vojni vpoklican. Proti koncu vojne, leta 1918, se je bojeval na soški fronti. Ko se mu je rodil 15. otrok, je dobil dopust. Ravno takrat so na soški fronti potekali sklepni boji in medtem, ko je bil na dopustu, je padel cel njegov polk. Sin Jože si je našel za ženo razgledano, bogato in pridno dekle Marijo iz Mirne Peči. Rodili so se jima štirje otroci. Lojze in Jože sta odšla od doma. Doma sta ostala zadnji gospodar Janez in sestra Marjeta.
Pri Pavlinovih so imeli med obema svetovnima vojnama za goste tudi nekaj ležišč, pokrito kegljišče in celo kopališče “Pri treh utah” na Temenici. Razen gostom so nudili različno zabavo in možnosti za srečanja tudi ljudem iz domačega kraja. Na njihovem vrtu so Trebanjci uprizarjali igre, organizirali maškarade in veselice. Tu so bili pomembni sestanki društev in trebanjskih strankarskih veljakov. Oče Jože je umrl dokaj mlad v obdobju po drugi svetovni vojni zaradi pljučnice, prizadela pa ga je tudi povojna nacionalizacija. Njegova žena Marija je potem še v letu 1996 pomagala mlajšim generacijam in podpirala hišne vogale. Zadnji dve leti vojne je bila gostilna zaprta, po očetovi vojni pa jim je bilo odvzeto tudi dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Marija ga je ponovno pridobila šele leta 1958. Vse hudo je ni zlomilo. Poprijeli so za delo, delali so na kmetiji, imeli so še mlin in javni tehtnici, eno veliko, tritonsko za tehtanje živine, premoga, krompirja, drugo , manjšo pa za tehtanje prašičev, telet, mlade živine. V gostilni je bilo še posebej živahno ob živinskih sejmih.
Janez je po končani novomeški grmski kmetijski šoli študiral veterino. Gostilno naj bi prevzel starejši brat, gostinec po poklici, a se je raje zaposlil v ljubljanskem hotelu Bellevue. V gostilni sta ostali mama Marija in sestra Marjeta, ki sta vse težje zmogli delo. Zato je Janez opustil študij veterine in kmalu prevzel domačo gostilno. V juniju 1996 (čas trebanjskega koša) je gostilna v praznovala stoletnico delovanja. Zaradi slabih vremenskih razmer so imeli le manjšo povorko, blagoslov in pogostitev. Leta 2006 je imela gostilna poleg gospodarja še pet zaposlenih.
Gostilna je prenehala z obratovanjem zadnjega junija 2014.
Literatura:
1. Zloženka ob stoletnici Gostilne Pavlin (1996)
2. BARTELJ, Andrej, 1944-
Gostilna Pavlin v Trebnjem : gostilne in gostilničarji / piše: Andrej Bartelj. – Ilustr.
V: Dolenjski list (Tiskana izd.). – ISSN 0416-2242
Leto 57, št. 39 (28. sep. 2006), str. 20
Leto 57, št. 40 (5. okt. 2006), str. 20