Strojenje je postopek, s katerim živalske kože predelajo v usnje.
V Grosupljem, ob današnji Cesti na Krko, je usnjar in strojar Alojzij Lavrič (1862-1907), sin znane strojarske družine iz Šentvida pri Stični, postavil strojarno. Po njegovi smrti je usnjarno in posestvo kupil Jakob Štrubelj za doto svoji hčeri Frančiški, ki je bila poročena z Alojzom Žitnikom, Mežnarjevim. Ta je nadaljeval z obrtjo. Hišno ime je bilo pri Ledrarju. V veliki strojarski jami so v čreslovini ali strojilu namakali kože, da so lažje odstranili maščobo in umazanijo. Delavci so stali v vodi in kemikalijah, to je bilo težko delo. Kože so obdelovali še naprej, jih mavžali, spirali, sušili, brusili.
Alojz Žitnik – Ledrar je bil od leta 1931-1936 tudi župan občine Grosuplje, kar kaže na pomen in status tega poklica. Njegovi delavci so se šolali v Avstriji, pa tudi v drugih strojarnah po Sloveniji.
Pred drugo svetovno vojno je usnjarska obrt Žitnikovih zamrla. Danes tu, kjer je bila Ledrarjeva strojarna usnja, stoji stavba Komunalnega podjetja Grosuplje.
V Grosupljem je bila še ena strojarna, in sicer v nekdanji Lukman – Tschinklovi tovarni. Odprl jo je Ivan Jeglič. Rodil se je 1837. leta v Tržiču in se tam izučil strojarske obrti v Pollakovi strojarni. Izpopolnjeval se je na Koroškem, se tam oženil in ustanovil lastno strojarno. Po plebiscitu se je v zimi 1920-1921 z družino in strojarsko opremo naselil v Grosupljem. Od Leopoldine Košak je sprva vzel v najem nato pa odkupil prostore nekdanje tovarne cikorije. V pritličju je uredil strojarno in prodajalno usnja, v nadstropju pa stanovanje za družino. Kože je kupoval na Hrvaškem, ovčje pa v Bosni in Srbiji. V delavnici sta delala tudi njegova sinova Ignac – Bogo in Bruno, knjigovodstvo pa je vodila žena Leopoldina, rojena Korošica. S prodajo usnja je Jeglič konkuriral strojarju Žitniku in usnjarju Martinu z Lobčka. Bil je delaven, uspešen poslovnež, močne čokate rasti, vesele in dobrovoljne narave. Rad je zahajal v Rusovo ali pa v Lampičevo gostilno in z domačimi pivci in igralci kartal za denar.
Svetovna gospodarska kriza in sovjetski dumping sta močno prizadela slovensko usnjarsko industrijo in mnoge usnjarne so propadle, med njimi tudi Jegličeva.
Alojz Žitnik – Ledrar je bil od leta 1931-1936 tudi župan občine Grosuplje, kar kaže na pomen in status tega poklica. Njegovi delavci so se šolali v Avstriji, pa tudi v drugih strojarnah po Sloveniji.
Pred drugo svetovno vojno je usnjarska obrt Žitnikovih zamrla. Danes tu, kjer je bila Ledrarjeva strojarna usnja, stoji stavba Komunalnega podjetja Grosuplje.
V Grosupljem je bila še ena strojarna, in sicer v nekdanji Lukman – Tschinklovi tovarni. Odprl jo je Ivan Jeglič. Rodil se je 1837. leta v Tržiču in se tam izučil strojarske obrti v Pollakovi strojarni. Izpopolnjeval se je na Koroškem, se tam oženil in ustanovil lastno strojarno. Po plebiscitu se je v zimi 1920-1921 z družino in strojarsko opremo naselil v Grosupljem. Od Leopoldine Košak je sprva vzel v najem nato pa odkupil prostore nekdanje tovarne cikorije. V pritličju je uredil strojarno in prodajalno usnja, v nadstropju pa stanovanje za družino. Kože je kupoval na Hrvaškem, ovčje pa v Bosni in Srbiji. V delavnici sta delala tudi njegova sinova Ignac – Bogo in Bruno, knjigovodstvo pa je vodila žena Leopoldina, rojena Korošica. S prodajo usnja je Jeglič konkuriral strojarju Žitniku in usnjarju Martinu z Lobčka. Bil je delaven, uspešen poslovnež, močne čokate rasti, vesele in dobrovoljne narave. Rad je zahajal v Rusovo ali pa v Lampičevo gostilno in z domačimi pivci in igralci kartal za denar.
Svetovna gospodarska kriza in sovjetski dumping sta močno prizadela slovensko usnjarsko industrijo in mnoge usnjarne so propadle, med njimi tudi Jegličeva.