V restavraciji Hotela Štrukelj se je Ivan Cankar prehranjeval zadnje leto svojega življenja, ko je živel pri prijatelju Josipu Puntarju.
Žal, da se ni ravnal strogo po dogovoru. Zato je bilo treba močne lastne volje, dobrega voditelja in marsikaj, česar pa mu nekateri« Krekovci« nismo mogli dati. Sicer pa sem vendarle opazil čez čas dokaj poboljšanja. Umljivo: prihajal je večkrat bolj zgodaj spat, jedel je stalno pri »Štruklju«, kjer sem za nekaj časa zanj plačal jaz a z njegovim denarjem. Ravno tedaj je bil namreč dobil od bratranca Izidorja večjo vsoto za »Podobe iz sanj«. Nekaj si je pridržal, drugo pa izročil meni – »svoji ljubeznivi gospodinji«, da plačam jed in pijačo mesto njega, ker se nase ni zanesel, da bi v nekaj dneh vsega ne – razdrobil. Zakaj bil je velik otrok, ki ni smel imeti denarja. Zanj ni pomenil mnogo.
Josip Puntar, 1920, str. 33-34