Dragotin Hribar je bil časnikar, tiskar, založnik, podjetnik in politik, rojen v meščanski družini v Ljubljani. V Ljubljani je tudi obiskoval osnovno šolo in nadaljeval na učiteljišču, od koder so ga zaradi tragikomičnega dogodka izključili. V tistem času je bila namreč mladina razočarana, ker je avstrijska vojska doživljala poraze v severni Italiji in je vedno več ozemlja prepuščala Italijanom. Fantje so hoteli pokazati, kako se je treba boriti in so z Dragotinom na čelu organizirali »veliko vojno« Prulčanov proti Trnovčanom. Poskrbeli so celo za konjenico, tako da so ponudili kmetom, ki so prihajali po Dolenjski cesti v mesto, da jim napojijo konje, medtem ko bodo oni v gostilni. Manjkala je le vojaška godba, toda Dragotin je vedel, kako priti do inštrumentov. Skrivaj so si jih izposodili v šoli in jih po »bitki« tja tudi vrnili. Seveda niso bili več v prvotnem stanju, afera prišla na dan in »generala« so izključili.
Dragotin se je zatem izučil tiskarske obrti pri Jožefu Blazniku in kasneje dokončal še gremijalno in višjo trgovsko šolo na Dunaju. Sodeloval je pri Novicah in Slovencu, od leta 1887 pri Slovenskem narodu, postal njegov odgovorni urednik (1888-1890) in hkrati upravitelj Narodne tiskarne.
V Celje se je preselil leta 1891 in ustanovil Društveno tiskarno D. Hribar. Pobudnica za ustanovitev tiskarne je bila Zveza slovenskih posojilnic, ki je želela pospeševati podjetništvo slovenskega prebivalstva, še posebej v tem narodno ogroženem predelu Štajerske. Ob tiskarni je Dragotin odprl tudi knjigarno in papirnico. Tiskal je gospodarsko-politični list Domovina, najbolj imenitna publikacija, ki jo je tiskal v Celju, pa je bil Ilustrovani narodni koledar (1892-1904). Sredi leta 1901 je odprl knjigarno in papirnico v Ljubljani (z družino se je tja preselil že prej), v drugi polovici leta 1903 pa še tiskarno. V njej je poleg številnih časnikov začel tiskati oz. izdajati umetniško revijo Slovan (1902/17).
Zelo se je uveljavil tudi v poslovnem svetu. Med leti 1919 in 1927 je bil predsednik Kranjske hranilnice, vstopil leta 1919 v upravni svet Južne železnice in kmalu združil Slovenske lokalne železnice v enotno podjetje. Bil je tudi ustanovitelj (1922) in predsednik Ljubljanske borze (od 1924), predsednik Hipotekarne banke, upravni svetnik Dunavsko-savske jadranske železniške družbe in nadzorni član Narodne banke v Beogradu.
Hribarjevo bivanje in delovanje v mestu ob Savinji, ki je preživljalo obdobje najhujših nacionalnih sporov, je bilo zelo pomembno. Časnik Domovina in številne druge publikacije iz njegove tiskarne so ogromno prispevale k ohranjanju in razvoju Slovenstva v Celju in drugih delih Spodnje Štajerske. Mesto se je njegovemu spominu oddolžilo z ulico na Jožefovem hribu.