»Iz tabora množic sredi belih vasi,
iz Žalca je naša beseda v svet poletela:
Slovenskemu rodu pravico, da raste, živi,
da pojde naprej!
Tako je k vstajenju velela.«
To je zapisal Fran Roš ob 90 letnici tabora v Žalcu v pesmi Pesem Savinjske doline (Savinjski zbornik, 1959, zv. 1, str. 7).
Prebujanje narodne in kulturne zavesti lahko v Žalcu opazimo že leta 1848.
Dokončni prelom pa je nastal leta 1861, ko se je v Celju ustanovila čitalnica. Ta je v svoj krog sprejela izobražence tudi iz sosednjih krajev, tako tudi iz Žalca. To kaže na to, da so se Žalčani in Savinjčani kmalu postavili na lastne noge in so bili krepka opora narodnim voditeljem v Celju. Narodni misli je dajala oporo tudi gospodarska trdnost (Kreže, 2018, str. 189-190).
Uvedba dualistične ureditve leta 1867 je terjala ustavno preureditev, ob kateri se je slovenska politika razcepila. Liberalni mladoslovenci, ki so bili najmočnejši na Štajerskem, so začeli sklicevati množične shode na prostem, ki so jih po češkem zgledu imenovali tabor. Tabori so potekali na območjih, ki so lahko sprejela ogromno število ljudi (Kreže, 2010, str. 59).
V Žalcu so kot nalašč za množična zbiranja ljudi bili polja in travniki, ki so se vili od Žalca proti Grižam, kar je lepo vidno tudi na razglednici. Na razglednici pa so upodobljeni glavni govorniki na taboru: dr. Josip Vošnjak, dr. Valentin Zarnik, dr. Jakob Ploj, dr. Radoslav Razlag in Ivan Žuža.
Tako se je v nedeljo, 6. septembra 1868, množica slovenskih rodoljubov z vlakom pripeljala v Celje, od koder so se nato v okrašenih kmečkih vozovih pripeljali v Žalec. Ob treh popoldne so se zbrali na travniku posestnika Žuže, ki je navzoče pozdravil s: »Taborite!« Zavzemali so se predvsem za Zedinjeno Slovenijo in uveljavitev slovenskega jezika na vseh področjih. Za žalski tabor so slovenski rodoljubi natisnili oklic, ki je izšel avgusta tudi v Kmetijskih in rokodelskih novicah (št. 35, 26. 8. 1868, str. 282). Oklic se je končal z besedami: »Pridite iz vseh hiš in iz vseh vasi, posebno celjskega, gornjegrajskega,vranskega, šoštanjskega, laškega, konjiškega in šmarskega okrožja. Pridite na dan 6. septembra 1868. leta ob treh popoldne v žalski trg k slovenskemu taboru!« Oklic so podpisali: Ivan, Franc in Karel Žuža, Jože Žigan, Janez Hausenbichler in Vincenc Janič iz Žalca ter še mnogi drugi iz celjske okolice. Zborovališče je bilo dostopno z vseh strani. Za 15.000-glavo množico je bilo prostora več kot dovolj.
Ob zaključku tabora so sprejeli navdušeni zborovalci naslednjo resolucijo: »Tukaj zbrani slovenski narod soglasno izreka, da v 19. državnih osnovnih postav ne najde poroštva za ohranitev in gojitev svoje narodnosti, dokler ne bode:
slovenski jezik na Slovenskem izključno uradni jezik in dokler se ne bo v ta namen uradnikom na Slovenskem neodlagoma določil obrok, in sicer pol leta, do katerega morajo znati slovenščine v besedi in pismu;
dokler na Slovenskem ne bodo cerkvene vlade uradovale v slovenskem jeziku in se ne bodo v bogoslovnicah predmeti, kateri se do sedaj nemško predavajo, slovensko razlagali;
dokler ne bodo ljudske šole čisto slovenske in ne bo v srednjih šolah učni jezik slovenski, nemški jezik pa ostane učni jezik;
dokler se ne bodo iz deželnega zaklada štajerskega v razmerju na število Slovencev in njihovih prineskov napravljali, podpirali in vzdrževali slovenski zavodi, kakor slovenske gimnazije in gospodarske šole;
dokler se po poslovnem potu ne združijo Slovenci v Zedinjeno Slovenijo z narodno upravo;
dokler ne bodo dodane 19. izvršilne postave ter dejansko izpeljane in dokler se ne bode posameznim deželam dala večja samostojna upravna oblast. (Glasno pritrjevanje) (Vrečer, 1959, str. 22-23).
