11. novembra 2018 ob 11. uri in 11 minut, točno na 100. obletnico konca 1. svetovne vojne, se je s častno stražo in himno v izvedbi orkestra Slovenske vojske začelo slavnostno odkritje spomenika in s tem zaključek večletnega zahtevnega dela, ki smo ga izpeljali v Muzejskem društvu Vrhnika s podporo Občine Vrhnika, Turističnega društva Blagajana Vrhnika, Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika in Cankarjeve knjižnice Vrhnika. Prireditev je zasnovala magistra Tatjana Oblak Milčinski, koordinatorka in organizatorka kulturnih programov iz Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika.
Slavnostna govornika, ki sta spomenik odkrila, sta bila župan občine Vrhnika Stojan Jakin in častna predsednica Muzejskega društva Marija Oblak Čarni. Na slavnostnem dogodku so sodelovali še: Pritrkovalci svetega Pavla Vrhnika, oktet Raskovec, Mirjam Suhadolnik, kaplan Primož Meglič in avtorica spomenika kiparka Alenka Vidrgar.
V govoru je častne predsednice MDV Marije Oblak Čarni orisala razmere, ki so v Evropi v času 1. svetovne vojne vladale na bojiščih in v zaledju. Izpostavila je tudi Karla Možino, enega izmed znamenitih judenburških upornikov proti vojni:
“… V začetku 20. stoletja je bila Evropa razdeljena na dva vojaško-politična bloka, ki sta postala gospodarsko in politično dovolj močna, da sta bila pripravljena stopiti v boj za novo delitev sveta. Na eni strani so bile tim centralne sile Nemčija, Avstro-Ogrska in Italija, na drugi pa Antanta: Francija, Rusija in Anglija. Povod za začetek štiriletne morije je bil uboj avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda 28. junija 1914 v Sarajevu. Večina Slovencev se je bojevala v avstro-ogrski armadi. Slovensko ozemlje je glede vojaških vprašanj spadalo v 3. Graški korpus. Ta je bil na začetku vojne poslan v Galicijo na fronto proti Rusiji, kjer je doživel ogromno izgub in trpljenja. Že aprila 1915, ko je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, pa se je odprla nova fronta na Soči. Do oktobra leta 1917 je bilo tam dvanajst ofenziv, ki so zahtevale množice mrtvih, med njimi veliko število Slovencev.
Prebivalci kraških in obsoških vasi so morali zaradi bojev zapustiti svoje domove in se preseliti v notranjost, kjer so se nastanili pri domačinih ali pa so vojno preživeli v begunskih taboriščih. Nekaj sto jih je iz Gorice in okolice pribežalo v vrhniško občino in se naselilo na Vrhniki, Sinji Gorici, Zaplani, v Bistri, Veliki Ligojni, na Drenovem Griču, v Blatni Brezovici, Podlipi in sosednjem Horjulu. Po vojni so se vračali, a je ponekod še živ spomin nanje.
Večina Kranjcev se je bojevalo v 17. Pehotnem polku, 2. Gorskem strelskem polku, 27. Črnovojniškem polku, 7. Topniškem polku pa tudi v drugih enotah. Tiste, ki so preživeli vzhodno bojišče, so premestili na soško fronto.
Prva svetovna vojna je bila t. i. pozicijska vojna, vojna strelskih jarkov in ustaljenih front. Strelski jarki so bili labirinti poveljniških mest, skladišč hrane in materiala, postaj prve pomoči, kuhinj, topov in drugega orožja, globokih zaklonišč, strelskih lin in razširjenih mest za metanje ročnih granat, opazovalnic itd. Tam so vojaki živeli, se bojevali, trpeli in umirali. Za bojevanje v jarkih so bila izumljena nova orožja: bojni plini, ki so jih uporabili tudi na soški fronti. Novost v bojevanju so bila tudi letala in tanki.
Čeprav so se vojaške operacije dogajale na frontah, se je vpliv vojne čutil tudi v notranjosti. Vse civilno prebivalstvo je bilo prežeto s tem tudi na Vrhniki. Prihajali so vojaki, begunci, vojni ujetniki, nekajkrat so na Vrhniki lahko pozdravili cesarja Karla, ko se je peljal mimo. Z bojišč so prihajale vesti o zmagah in takrat so po Vrhniki visele zastave. Prihajale so tudi drugačne vesti, o padlih svojcih. Spisek je bil dolg. Dvesto imen vojakov, ki so zgubili življenje na ruskem, soškem in drugih bojiščih po Evropi.
Žrtve so bile tudi v zaledju. Med njimi je bil Vrhničan Karel Možina, ki je bil kot eden voditeljev vojaškega upora v Judenburgu obsojen na smrt in 16. maja 1918 ustreljen. Zahteve upornih vojakov so bile končanje vojne in vrnitev domov, mir, nacionalna osvoboditev.”