2018 – stoletnica njegove smrti
Dramatik, pripovednik in pesnik. Velika oseba slovenske književnosti, ki je posegal tudi v politično življenje. Leta 1907 je sprejel kandidaturo na državnozborskih volitvah na listi socialnodemokratske stranke.
V obdobju do prve svetovne vojne sta si v slovenskem političnem življenju stali nasproti predvsem dve buržoazni stranki, klerikalna in liberalna, ki sta se borili za oblast in prevlado nad slovenskim ljudstvom. Avstrijska socialna demokracija je zajemala vse dežele Avstro-Ogrske.
Proti koncu 19. stoletja se je celotna stranka reorganizirala z ustanovitvijo socialnodemokratskih strank po posameznih narodnostih. Tako je bila na ustanovnem shodu v Ljubljani 15. in 16. 8. 1896 ustanovljena Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS), ki je pospešila proces zbiranja slovenskega proletariata v politično moč.
JSDS je za svoj cilj, kakor socialnodemokratske stranke drugje, postavila zrušenje kapitalizma in zgraditev novega družbenega reda, ki bo pravičen vsem ljudem, ki bo z odpravo zasebne lastnine nad proizvajalnimi sredstvi rešil ljudstvo iz okov gospodarske odvisnosti in izkoriščanja, ga dvignil iz politične brezpravnosti in kulturne zaostalosti. Ker bo to zgodovinsko nalogo z razrednim bojem mogel opraviti samo zavedni, v politično stranko organizirani proletariat, je stranka v svoj program postavila še naslednje naloge: politično organizirati proletariat, ga spraviti »do spoznanja njegovega položaja in do zavesti njegove naloge« kot nosilca zgodovinskega razvoja, ki vodi v brezrazredno družbo, ga duševno in telesno pripraviti za boj proti kapitalizmu, za zrušenje družbenega reda.
Beda in trpljenje proletariata sta narekovala stranki še vrsto zahtev, ki so tvorile njen ožji, minimalni delovni program v obstoječem družbenem redu in so se nanašale na izboljšanje političnega in gmotnega položaja delavcev. Poglavitne politične zahteve so bile: odprava vseh zakonov, ki omejujejo tiskovno svobodo, svobodo gibanja, pravico združevanja in zborovanja, dalje splošna, enaka, direktna in tajna volilna pravica za oba spola že od 20. leta starosti, neodvisnost sodišč, brezplačno pravno uradovanje, porotna sodišča in uvedbo kazenskega postopka proti vsakomur, ki bi oviral posameznike ali društva v njihovih pravicah. Zaradi kulturnega dviga delavskega razreda je zahtevala obvezen, brezplačen in nekonfesionalen pouk (šola brez verouka) na osnovnih in izobraževalnih šolah, brezplačen pouk na višjih šolah. V zvezi s tem je hotela ločitev cerkve od države. Vero je proglašala za zasebno zadevo. Poglavitne zahteve, ki naj bi vsaj deloma omejile kapitalistično izkoriščanje in ublažile njegove posledice, pa so bile: pravica, da se delavci združujejo in sklepajo delovne pogodbe, osemurni delavnik, prepoved nočnega dela, prepoved otroškega dela pod 14. letom starosti, omejitev ženskega dela v ženskam škodljivi proizvodnji. Vsak prestopek proti temu naj se kaznuje in delavske organizacije naj sodelujejo pri kontroli na ta način, da volijo v ta namen svoje nadzornike. Ta zakonodaja, ki naj se izvede na mednarodni bazi, naj bi se v primerni obliki razširila tudi na kmečke delavce. Vzrok za neprestano vojno nevarnost so videli v stalni vojski; zahtevali so, naj se nadomesti s splošno oborožitvijo ljudstva. Nastopali so proti indirektnim davkom, češ da so le sredstvo za izkoriščanje »delavskega ljudstva«, in bili za uvedbo neposrednega progresivnega davka (Demokratična in socialna prebuja na Slovenskem. Ferdo Gestrin, Vasilij Melik).