1. maj 1907
Jutri ob petih zjutraj se spet odpeljem v Zagorje, v svoj glavni stan. Prvi maj je, rudarji bodo praznovali ves dan; na postajo me pridejo iskat z rudarsko muziko, takoj nato bo shod, popoldne veselica. Jutri grem res rad tja, a se že bojim nedelje …
Tako je 30. aprila 1907 iz Ljubljane pisal Ivan Cankar svojemu dekletu Štefki Löflerjevi, ki ga je čakala na Dunaju. Bilo je na torek in vreme ni kazalo nič boljše kot v nedeljo prej, ko je gazil sneg po hribih okoli Litije, da so bili čevlji še dva dni zatem popolnoma premočeni.
Končno pa je le nastopil prvi maj. Že od leta 1890 so ga praznovali tudi v slovenskih krajih, tako tudi v rudarskem Zagorju.
Rdeči prapor je poročal:
Praznovanje prvega maja se je tukaj krasno obneslo. Delo v rudniku in steklarni je popolnoma počivalo. Ves kraj je v zastavah. Dopoldne je bil velikanski obhod z godbo, potem shod, katerega se je udeležilo 1000 delavcev v Mihelčičevi dvorani. Govorila sta Cankar in Kristan. Popoldne je bila veselica z godbo, petjem in diletantsko predstavo.
