Šmartno pri Litiji in Polšnik

Janez (Ivan) Kocmur, publicist in politik, je v svojih spominih, ki so bili objavljeni ob petindvajsetletnici smrti Ivana Cankarja zapisal:

Kmalu za tem dogodkom me je zaprosil, če bi ga spremljal na volilske shode v nedeljo, 21. aprila dopoldan v Šmartno pri Litiji, popoldan pa v Polšniku na levem bregu reke Save. Obljubil sem mu z veseljem.

Toda 19. aprila ravno na preddan njenega rojstva, mi umre hčerka, pogreb naj bi bil določen za nedeljo. Poiščem Cankarja in mu odrečem. Brez obotavljanja odgovori: “Obljubil si; če ne greš, nisi mož beseda. Domenila sva se samo za dopoldanski shod v Šmartnem, da bom z vlakom, ki odpelje iz Litije ob eni, popoldan že lahko doma.

V nedeljo je bil Cankar ves svež, znamenje, da je dobro spal. V Litiji ni nikogar na postaji, dasi je bil Melhijor Čobal obljubil, da naju bo pričakovalo več delavcev iz bližnjih krajev. Stopiva v gostilno zraven postaje, kjer je imel prejšnjo nedeljo s Čobalom shod. Tudi tu nikogar. Popivši črno kavo, se napotiva molče čez most. Hoteč stopiti cerkev, da si jo ogleda, se začudi, da je v nedeljo zaprta. “Kam sedaj?” začne. “Shod je ob enajstih, torej je še tri ure časa. Pot v Šmartno je preveč sončna; stopiva raje na drugo stran. Tam je gozd. Sedeti tak dan v beznici, bi bil smrten greh.” Zavijeva ob desnem bregu Save navzgor. Kmalu sva v gozdu. “Pa daleč ne smeva,” se ustavi. “Kaj, če bi sedla; lep dan je.” Rekši sname slamnik in sede na parobek ob potu. “Tisti parki, počesani in polizani, se mi gnusijo,” začne. “V njih se še stegniti ne moreš pošteno. Še misel se ne more razprostreti, da bi jej kdo ne stopil na prste.” Razkoračil se je udobno, zajemajoč s polnimi pljuči sveži jutranji zrak.

Sedem kraj njega. Nebo čisto, brez oblačka. Jutranji hlad se je umikal dopoldanski pripeki. Krog in krog svečan mir, poln skrivnostnega snovanja, združenega v veličasten utrip prirode.

Sediva molče, opazujoč vrvež drobnega sveta na gozdni poti pred seboj. Misel mi je uhajala na dom, v mračno sobo, k mrličku. Bil je tudi rojstni dan moje žene in njen god. Tesno mi je bilo: obžaloval sem, da sem se vdal. Tudi Cankar je bil zamišljen. Bal se je motiti svečani mir. Čutil je, kaj se godi v meni. Sem ter tja je predramil molk s kako opazko ali brezpomembnim vprašanjem. Tipal je. Tudi njemu je bilo mučno.

Čez čas se zdrami, pogleda in reče: “Ti, veš kaj?” Trenutek se gledava molče. “No, kaj?” povzame znova, kakor da ga je strah lastnega glasu. “Saj veš, kaj,” nadaljuje mehko. “Razumem te.. . Pa vseeno .. . Zdaj je, kar je .. . Nazaj ne moreš . . . Daj pa kaj povej . . . Za molčanje boš imel še dosti časa . . . Prav taki trenutki, kakor so sedajle, so najbolj primerni, da se človek razodene, da pove svoje misli, čiste, kakršne so v resnici . .

Pogledam ga očitajoče: “Čudim se .. . Zamisli se v moj položaj . . . Ženin rojstni dan je danes, njen god—pa tako vezilo!… ” Hočem nadaljevati, a on plane: “Imaš prav!.. . Vem, razumem bolje, nego misliš.. . Takoj sem te razumel.. . ali da je danes tudi ženin rojstni dan in god, mi nisi povedal . . . Veš kaj, ali si hud? .. . Oprosti! Res te prosim .. . Znam tudi prositi.. . Če ti rečem, da mi je bilo takoj žal, in da mi je tudi sedajle žal, verjemi, da govorim resnico.” Nad trideset let je od tega. Čas je iztrgal iz podobe že mnogo podrobnosti, da so ostali le fragmenti, kosi razpadlega mozaika.

Ali še slišim njegovo besedo, še ga vidim, sedečega ob gozdni poti, pogreznjenega v se, obraz ožarjen od spominov na dom in mladost. Govoril je o svoji materi. Nikdar več ni govoril o njej toliko in s takim občutjem. Morda se nikdar poprej ne pozneje ni odkril tako kakor tisto spomladansko jutro.