30. 12. 1904 pri Prežihu na Preškem Vrhu – 26. 6. 1944 na Preškem Vrhu
Ivan Kuhar je bil tretji sin Marjete in Ivana Kuharja. Mladi Anzej je osnovno šolo obiskoval v Kotljah. Potem so ga vpisali v kmetijsko šolo v Šentjurju pri Celju, šolanje pa je nadaljeval v Ljubljani in tam dokončal zadružno šolo. Nato je preostanek mladosti preživel v boju za vsakdanjo skorjo kmečkega kruha, saj je bil v tem času edina pomoč materi in očetu pri delu na bajti – bratje so bili namreč že po svetu vsak po svojih opravkih in nalogah. Hitro je osebno in politično dozorel, spoznal krivice velikosrbskega režima in se družil s socialno naprednimi razgledanimi ljudmi.
Leta 1930 se je 26-leten poročil z Merkačevo Lojzko (Alojzijo Sekol, 1904 – 1980), kmečko hčerko z bližnjega Stražišča nad takratnim Guštanjem. V skladnem in razumevajočem zakonu se jima je rodilo pet otrok: Slavica (1929 – umrla sedemletna leta 1936), Ivan (1931 – umrl 1946 za posledicami trpljenja v taborišču), Darinko (1933 – 1985), Neža (1936 – 1986) in Anica (1942). Kljub temu, da se je družina razumela, pa je bil način življenja zakoncev Kuharjev za tiste čase izjemen in enkraten: Žena Lojzka je ostala na posestvu svojih staršev na Stražišču in tudi otroci so odraščali na domu stražiškega deda in babice. Prežihov Anza pa je živel pri svojih starših, kmečka opravila pa je opravljal na obeh posestvih. V zadnjih letih pred izbruhom 2. svetovne vojne je opravljal tudi uradniške posle v hranilnici, ki je imela sedež v gostilni Millonigg.
Prežihov Anza je sodeloval pri kmečkem prazniku v Kotljah julija 1937, ki ga je organizirala Živinorejska in pašniška zadruga Uršeljska planina s sedežem v Kotljah ob 10-letnici svojega obstoja. Že v dopoldanskih urah so se pričele priprave za popoldanski spored, za krstno uprizoritev njegove igre v štirih dejanjih »Koroška kmečka ovset v Mežiški dolini«. Igro je zrežirala učiteljica Vida Kuhar, ki je bila zaradi komunističnih idej pri oblasteh slabo zapisana in zato kazensko premeščena v Kotlje. Za uprizoritev je bilo veliko zanimanje, saj so se okrog 14. ure začeli zbirati kmetje in delavci iz vse Mežiške doline, prireditev pa se je odvijala na bližnjem Štalekarjevem dvorišču.
Leta 1938 so v Našem domu objavili njegov prispevek »Kose svitle smo sklepali«. V lepem, rahlo literarizirajočem jeziku je opisal travniško košnjo pri Prežihu z vsemi narodopisnimi posebnostmi tega področja (s pesmimi, delovnimi in zbadljivimi navadami za kratek čas, klepanjem kos in načinom prehranjevanja med košnjo).
Ko so Nemci zasedli naše kraje, je bil Anza v starojugoslovanski vojski; njen razpad je dočakal na Grosuplju. Ker se je bal ujetništva, je nekaj svojih znancev s koroških krajev povabil, naj gredo z njim. Po stranskih poteh in stezicah jih je varno pripeljal v domače kraje. Ko je okupator začel vztrajno in načrtno preganjati zavedne Slovence, je Kuharjev Anza takoj vedel, kje je njegovo mesto. Že leta 1942 so ga aretirali in je štiri mesece preždel v zaporih v Begunjah na Gorenjskem. Tu so ga zasliševali, pretepali in mučili, dokler se ni izčrpan, toda zadovoljen vrnil domov k družini. V svojem prepričanju ni popuščal in je sodeloval v pripravah za ustanovitev Osvobodilne fronte na Stražišču in v Kotljah. V tem času je bil eden najbolj znanih aktivistov OF in obveščevalcev za svoje območje. Ko so se v Mežiški dolini pojavile prve partizanske enote, je bil z njimi vseskozi v zvezi. Domačija pri Merkaču, kjer je bila doma njegova žena, je bila znana partizanska javka »Pod lipo«. Že zaradi Vorančevega političnega delovanja je priimek Kuhar šel domačim gestapovcem na živce. Znana guštanjska nemčurja sta obljubljala, da bosta Kuharje uničila. Anza groženj sicer ni jemal najbolj resno, ko pa je dobil kratko sporočilo, da naj beži, se je le začel pripravljati in ženo z otroci poslal k edinemu dosegljivemu bratu Avgustu. Za odhod k partizanom pa se ni mogel odločiti, ker matere ni želel odtrgati od doma. Zato so ga, žal, nemški policisti prehiteli in 26. junija 1944 vdrli k Prežihovi bajti. Kar naenkrat je bila hiša polna nemških policistov. Že napol gluho mater so odvlekli na Rimski vrelec in nato naprej na Prevalje, njega pa umorili v globači tik pod bajto, še ne štirideset let starega. Domači njegovega groba dolgo niso našli, slučajno ga je šele 9. maja 1946 odkril Anton Gorenšek, p.d. Lužnik, ko so v Prežihovem gozdu sekali les. Na mestu, kjer so našli njegovo truplo, so borci 14. maja 1978 postavili nov spomenik z besedami dr. Franca Sušnika:
»PREŽIHOV ANZA / IVAN KUHAR / 26-6-1944 /
OD DOMA V COKLAH / SEM PRIGNAN / UMORJEN ZAGREBEN
O NE-ČAS KO TOD / NEČLOVEK JE MORIL«
Žal je Ivan Kuhar živel prekratko, da bi lahko uresničil vse svoje sne. Četudi se ni dvignil čez vrhove, kot njegovi bolj znani bratje Lovro, Alojz in Avgust, je nedvomno tudi on storil za domači kraj in za domovino toliko, da mu lahko brez omahovanja pripišemo vsaj epitete, da je bil razgledan kmet – humanist, patriot – borec za lepši jutri in tihi ljubiteljski kulturni delavec.
Leta 1930 se je 26-leten poročil z Merkačevo Lojzko (Alojzijo Sekol, 1904 – 1980), kmečko hčerko z bližnjega Stražišča nad takratnim Guštanjem. V skladnem in razumevajočem zakonu se jima je rodilo pet otrok: Slavica (1929 – umrla sedemletna leta 1936), Ivan (1931 – umrl 1946 za posledicami trpljenja v taborišču), Darinko (1933 – 1985), Neža (1936 – 1986) in Anica (1942). Kljub temu, da se je družina razumela, pa je bil način življenja zakoncev Kuharjev za tiste čase izjemen in enkraten: Žena Lojzka je ostala na posestvu svojih staršev na Stražišču in tudi otroci so odraščali na domu stražiškega deda in babice. Prežihov Anza pa je živel pri svojih starših, kmečka opravila pa je opravljal na obeh posestvih. V zadnjih letih pred izbruhom 2. svetovne vojne je opravljal tudi uradniške posle v hranilnici, ki je imela sedež v gostilni Millonigg.
Prežihov Anza je sodeloval pri kmečkem prazniku v Kotljah julija 1937, ki ga je organizirala Živinorejska in pašniška zadruga Uršeljska planina s sedežem v Kotljah ob 10-letnici svojega obstoja. Že v dopoldanskih urah so se pričele priprave za popoldanski spored, za krstno uprizoritev njegove igre v štirih dejanjih »Koroška kmečka ovset v Mežiški dolini«. Igro je zrežirala učiteljica Vida Kuhar, ki je bila zaradi komunističnih idej pri oblasteh slabo zapisana in zato kazensko premeščena v Kotlje. Za uprizoritev je bilo veliko zanimanje, saj so se okrog 14. ure začeli zbirati kmetje in delavci iz vse Mežiške doline, prireditev pa se je odvijala na bližnjem Štalekarjevem dvorišču.
Leta 1938 so v Našem domu objavili njegov prispevek »Kose svitle smo sklepali«. V lepem, rahlo literarizirajočem jeziku je opisal travniško košnjo pri Prežihu z vsemi narodopisnimi posebnostmi tega področja (s pesmimi, delovnimi in zbadljivimi navadami za kratek čas, klepanjem kos in načinom prehranjevanja med košnjo).
Ko so Nemci zasedli naše kraje, je bil Anza v starojugoslovanski vojski; njen razpad je dočakal na Grosuplju. Ker se je bal ujetništva, je nekaj svojih znancev s koroških krajev povabil, naj gredo z njim. Po stranskih poteh in stezicah jih je varno pripeljal v domače kraje. Ko je okupator začel vztrajno in načrtno preganjati zavedne Slovence, je Kuharjev Anza takoj vedel, kje je njegovo mesto. Že leta 1942 so ga aretirali in je štiri mesece preždel v zaporih v Begunjah na Gorenjskem. Tu so ga zasliševali, pretepali in mučili, dokler se ni izčrpan, toda zadovoljen vrnil domov k družini. V svojem prepričanju ni popuščal in je sodeloval v pripravah za ustanovitev Osvobodilne fronte na Stražišču in v Kotljah. V tem času je bil eden najbolj znanih aktivistov OF in obveščevalcev za svoje območje. Ko so se v Mežiški dolini pojavile prve partizanske enote, je bil z njimi vseskozi v zvezi. Domačija pri Merkaču, kjer je bila doma njegova žena, je bila znana partizanska javka »Pod lipo«. Že zaradi Vorančevega političnega delovanja je priimek Kuhar šel domačim gestapovcem na živce. Znana guštanjska nemčurja sta obljubljala, da bosta Kuharje uničila. Anza groženj sicer ni jemal najbolj resno, ko pa je dobil kratko sporočilo, da naj beži, se je le začel pripravljati in ženo z otroci poslal k edinemu dosegljivemu bratu Avgustu. Za odhod k partizanom pa se ni mogel odločiti, ker matere ni želel odtrgati od doma. Zato so ga, žal, nemški policisti prehiteli in 26. junija 1944 vdrli k Prežihovi bajti. Kar naenkrat je bila hiša polna nemških policistov. Že napol gluho mater so odvlekli na Rimski vrelec in nato naprej na Prevalje, njega pa umorili v globači tik pod bajto, še ne štirideset let starega. Domači njegovega groba dolgo niso našli, slučajno ga je šele 9. maja 1946 odkril Anton Gorenšek, p.d. Lužnik, ko so v Prežihovem gozdu sekali les. Na mestu, kjer so našli njegovo truplo, so borci 14. maja 1978 postavili nov spomenik z besedami dr. Franca Sušnika:
»PREŽIHOV ANZA / IVAN KUHAR / 26-6-1944 /
OD DOMA V COKLAH / SEM PRIGNAN / UMORJEN ZAGREBEN
O NE-ČAS KO TOD / NEČLOVEK JE MORIL«
Žal je Ivan Kuhar živel prekratko, da bi lahko uresničil vse svoje sne. Četudi se ni dvignil čez vrhove, kot njegovi bolj znani bratje Lovro, Alojz in Avgust, je nedvomno tudi on storil za domači kraj in za domovino toliko, da mu lahko brez omahovanja pripišemo vsaj epitete, da je bil razgledan kmet – humanist, patriot – borec za lepši jutri in tihi ljubiteljski kulturni delavec.
