Po končani prvi svetovni vojni je Slovenska sokolska zveza takoj začela obnavljati sokolska društva in župe. V Kraljevini Jugoslaviji je prišlo do centralizacije sokolskega gibanja. Gorenjska sokolska društva so bila združena v Gorenjsko sokolsko župo s sedežem v Kranju. Do začetka druge svetovne vojne je glavna dejavnost Sokola Kranj še vedno ostajala telovadba.
V Kranju so že decembra 1918, takoj po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, začeli s sokolsko telovadbo. 4. januarja 1919 se je po skoraj petih letih sestal redni občni zbor: starosta je bil še naprej Janko Sajovic, načelnik Franc Ažman, starosta ženskega odseka Marija Kušar in načelnica Hani Sajovic. Avgusta istega leta je prvič po začetku prve svetovne vojne v Kranju potekal javni nastop kranjskih Sokolov. Še vedno so telovadili v telovadnici v Omersovi hiši, ki pa je bila potrebna prenove, saj so jo med vojno uporabljali vojaki.
Vodstvo Slovenske sokolske zveze (SSZ) se je v začetku leta 1919 izreklo za centralizacijo in združitev vsega sokolskega gibanja v jugoslovanski državi. Hkrati je sprejelo nove politične, športne in kulturne smernice svojega delovanja. Sokolstvo naj bi še naprej ostalo dostopno vsem in njegovi člani niso smeli biti pripadniki stranke, ki bi nasprotovala sokolskemu kulturnemu in političnemu programu. To je v praksi pomenilo, da Sokoli niso smeli biti člani Slovenske ljudske stranke, ki je imela pod svojim okriljem telesnovzgojno društvo Orel. SSZ je podpiral načelo, da morajo ženske postati enakopravne članice sokolskih društev s pravico do svojega telovadnega odseka, ki bi ga same vodile. Sokolstvo je odklanjalo vse tiste športe, ki naj bi bili bolj namenjeni »zabavi kot telesni negi«, npr. lov in ribolov, alpinistično plezanje, tenis … Sokoli pa so zelo poudarjali gibanje v naravi, kar naj bi privedlo do »harmoničnega razvoja zdravega telesa«. K zdravemu duhu v zdravem telesu naj bi po njihovem mnenju pripomogli športi kot so bili plavanje, veslanje, drsanje, smučanje … Po ustanovitvi Jugoslovanske sokolske zveze (JSZ) so za slovensko ozemlje določili sedem žup, med njimi tudi Gorenjsko sokolsko župo s sedežem v Kranju – vanjo je pristopilo vseh devet gorenjskih sokolskih društev.
Sokol Kranj je leta 1921 sprejel svoja pravila, ki so bila usklajena s pravili JSZ. Na podlagi pravil je izvolil društveni in vaditeljski odbor. Starosta društva je znova postal Janko Sajovic, ki je to funkcijo opravljal do leta 1929 (od konca leta 1919 do konca leta 1923 je bil starosta Ivan Valenčič). Za podstarosto je bil izvoljen Josip Cvar in za načelnika Franc Ažman. Vodja ženskega odseka je bila Marija Kušar, načelnica pa Hana Sajovic.
Telovadba je vse do začetka druge svetovne vojne ostala poglavitna in najpomembnejša oblika društvenega dela. V kranjskem Sokolu so se telovadci delili na člane (telovadbo so bili dolžni obiskovati do 26. leta starosti), članice, naraščaj (učenci in učenke osnovnih ter drugih šol), obrtne in trgovske vajence ter dijake od štirinajstega do osemnajstega leta starosti in deco od šestega do štirinajstega leta starosti. Čeprav so imeli člani telovadbo trikrat na teden, drugi pa dvakrat na teden, je društveni odbor nenehno opozarjal, da je bil obisk telovadbe premajhen. Janko Sajovic je na občnem zboru leta 1925 opozoril, da so »javni nastopi našega društva dokaj klaverni, saj od okrog 350 članov in nad 200 članic, kolikor jih šteje društvo, na javnih nastopih nastopa le do 25 članov in prav toliko članic«. Kljub slabi obiskanosti telovadbe pa je Sokol Kranj skoraj vsako leto pripravil dobro obiskan javni telovadni nastop na prostem in v telovadnici. Takrat so člani, članice, naraščajniki in najmlajši pokazali vse svoje telovadno znanje. Kranjski Sokoli so sodelovali na prireditvah gorenjskih sokolskih društev, predvsem ob odprtjih sokolskih domov, razvitju praporov in ob obletnicah društev. Avgusta 1922 so nastopili na I. jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani. Redno so nastopali tudi na zletih Gorenjske sokolske župe, ki so bili vsako leto organizirani v drugem kraju.
Glavna ovira za razvoj Sokola Kranj so bili društveni prostori in neprimerna telovadnica. Ideja o gradnji skupnega Narodnega doma, kjer bi bili pod eno streho Sokol, Narodna čitalnica in druga društva, se je pojavila že pred prvo svetovno vojno. Kranjski Sokol in Narodna čitalnica sta ustanovila zadrugo Narodni dom v Kranju, ki naj bi predstavljala pravni temelj za zbiranje finančnih sredstev in gradnjo. Čeprav si je zadruga zelo prizadevala za gradnjo Narodnega doma, ji ga do začetka prve svetovne vojne ni uspelo zgraditi. Gradnja je potekala med letoma 1922 in 1923, ko je bila končno zagotovljena lokacija v parku Zvezda (današnji Slovenski trg nasproti Gimnazije Kranj). Akcijo za zbiranje finančnih sredstev so organizirali kranjski trgovci in podjetniki Franc Berjak, Makso Fock, Ivan Savnik, Edmund Kocbek in odvetnik dr. Beno Sabothy. Prvo večjo vsoto v znesku 25.000 avstrijskih kron je prispeval podjetnik Vinko Majdič, lastnik mlina v Kranju. Narodni dom je zasnoval arhitekt Ivan Vurnik. V njem je kranjski Sokol dobil novo telovadnico, Narodna čitalnica primerno gledališko dvorano, v kateri so bile tudi kino predstave; nekaj prostorov so namenili tudi drugim društvom, kavarni in restavraciji. Odprtje Narodnega doma 15. junija 1924 je bil veličasten dogodek: »Na to sokolsko slavje je prihitelo mnogoštevilno občinstvo iz vseh krajev kranjske okolice in Gorenjske. Goste je pozdravil na kolodvoru br. starosta v prisrčnih besedah, nakar se je razvila veličastna povorka od kolodvora proti mestu z godbo Sokolskega društva iz Jesenic na čelu. Pred mestno hišo je pričakoval sokolski sprevod občinski svet z županom Pircem na čelu.« Udeleženci so se zbrali pred Narodnim domom in z razvitjem prapora naraščajnikov kranjskega Sokola je bila nova telovadnica predana svojemu namenu.
Ko je bilo vprašanje ustrezne telovadnice razrešeno, se je Sokol Kranj posvetil ureditvi letnega telovadišča. Staro telovadišče pod Gaštejem so morali po letu 1922 opustiti, ker so tam začeli graditi tekstilno tovarno Jugočeška. Do leta 1929 so telovadne nastope prirejali poleg Narodnega doma ob glavni sprehajalni poti. Nato so od Helene Pavšlar v najem končno dobili obsežen travnik med Bleiweisovo cesto in Cesto Staneta Žagarja, kjer so uredili letno telovadišče.
V dvajsetih letih 20. stoletja so začeli v sokolskih društvih poleg telovadbe vpeljevati različne športne panoge. V Gorenjski sokolski župi se je najbolj razvilo smučanje: leta 1928 so v kranjskem Sokolu ustanovili smučarski oddelek. Že naslednje leto so v Stražišču organizirali smučarske tekme za člane in naraščaj. Sokol Kranj je tako kot pred prvo svetovno vojno tudi zdaj še naprej skrbel za družabno življenje. Skupaj z Narodno čitalnico je vsako leto prirejal plesne vaje in valčkove večere, pustne maškarade, sokolska silvestrovanja in Miklavževe večere z obdaritvijo najmlajših Sokolov.
Novo obdobje v razvoju slovenskega sokolskega gibanja je prineslo sprejetje Zakona o Sokolu Kraljevine Jugoslavije decembra 1929. Po sklepu JSZ so se vse njene župe in društva vključila v novo organizacijo, Sokol Kraljevine Jugoslavije (SKJ). Novi zakon je prinesel spremembe tudi v organizaciji sokolstva na Gorenjskem. Povečalo se je število društev in članov v njih. Sokolska župa Kranj je leta 1930 obsegala 13 društev s 1.135 člani, 510 članicami, 111 naraščajniki in 69 naraščajnicami ter 526 otroci. Zaradi nastanka novih sokolskih društev v kranjski sokolski župi je prišlo do delitve župe na skupine: Sokoli iz Kranja, Stražišča, Preddvora, Cerkelj, Predoselj, Šenčurja in Smlednika so sestavljali peto skupino.
Na začetku tridesetih let 20. stoletja se je v kranjskem Sokolu tako v moškem kot ženskem odseku zamenjalo vodstvo. Starosta je postal Stanko Završnik, podstarosta dr. Simon Dolar, načelnik Hinko Brilly. Ženski odsek je vodila Nadina Kušar, v letih pred drugo svetovno vojno pa Kristina Pleško. Tajnik je bil Josip Česenj, blagajnik pa s presledki Anton Štempihar. Društveni odbor se je pogosto menjal.
Leto 1931 je bilo za Sokol Kranj praznično leto. Septembra so hkrati praznovali kar štiri obletnice: 35. obletnico društva, 30. obletnico razvitja društvenega prapora, 20. obletnico ustanovitve ženskega oddelka in 20. obletnico Gorenjske sokolske župe. Slavje se je začelo 19. septembra zvečer s slavnostno akademijo: »V soboto zvečer se bo vršila v Narodnem domu slavnostna akademija, v nedeljo zjutraj pa slavnostna skupščina, nato poklonitev pokojnemu članstvu. Ob 14. bo zbor pred Narodnim domom, nato povorka po mestu in pozdrav pred Mestno hišo. Ob 15. bo koncert godbe 40. pp. iz Ljubljane, ob 15.30 pa istotam nastopijo vsi oddelki domačega društva, četa 1. planinskega polka iz Škofje Loke. vzorna mednarodna vrsta, sokolski pevski zbor in orkester ter vojaška godba iz Ljubljane. Po nastopu prosta zabava v Narodnem domu. /…/ Ob 35-letnem slavju Sokola bo kranjsko meščanstvo okrasilo svoje hiše z zastavami, da dokaže svoje simpatije do društva, ki že toliko vrsto let izpolnjuje odlično svoje sokolsko delo.«
Po letu 1935 je pričelo članstvo v slovenskih sokolskih društvih upadati. To se je poznalo tudi v kranjskem društvu. Članstvo je začelo upadati zaradi spremenjenih političnih razmer. Po volitvah 5. maja je prišla na oblast opozicija, ki se je povezala v novo politično stranko Jugoslovansko radikalno zajednico, dr. Anton Korošec pa je postal notranji minister. Sokoli so izgubili privilegirani položaj med društvi, večina članov je bila naklonjena usmeritvam Jugoslovanske nacionalne stranke. To je povzročilo dvojnost med Sokoli in boj za demokratizacijo sokolstva. Da bi sokolstvo dobilo nov zagon, je Sokol Kraljevine Jugoslavije leta 1939 za rojstni dan kralja Petra II. izdala razglas, v katerem slovesno obvezuje Sokole, naraščaj in deco k sistematičnemu petletnemu delu.
Sokol Kranj je vse do začetka druge svetovne vojne prirejal javne telovadne nastope, sodeloval je na župnih tekmah, ki so večinoma potekale v Kranju. Kranjski Sokoli so se udeleževali tudi pokrajinskih, jugoslovanskih in vsesokolskih zletov v Pragi leta 1932 in 1939. Sokol Kranj se je do začetka druge svetovne vojne uveljavil kot osrednje gorenjsko sokolsko društvo. Na to kažejo tudi prireditve ob 25. obletnici Gorenjske sokolske župe oziroma Sokolske župe Kranj 9. in 10. junija 1935, ko je Kranj obiskala tudi Franja Tavčar.
Viri in literatura:
Razvitje naraščajskega prapora v Kranju. V: Jutro, 18. 6. 1924, št. 143, str. 6.
Iz Kranja. Sokolski obletnici. V: Jutro, 17. 9. 1931, št. 214, str. 4–5.
K velikemu slavju kranjskega Sokola. V: Jutro, 19. 9. 1931, št. 216, str. 5.
Proslava 25-letnice kranjske sokolske župe. V: Jutro, 7. 6. 1935, št. 131, str. 7.
Gorenjska: letoviška, industrijska, trgovska, obrtna. Novo mesto: Progres, 1931, str. 159–161.
Žontar, Majda: Sokoli in Orli v Kranju in okolici med obema svetovnima vojnama. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, 1995, str. 135–141.