Jurčičeva domačija, imenovana Jurčičevina, je danes etnografski muzej na prostem, ki pripoveduje zgodbe o življenju kmečkega prebivalstva in njihovem sobivanju z naravo. Kulturni spomenik ohranja podobo osrednje slovenske kmečke arhitekture, opreme prebivališč in gospodarskih poslopij, naprav in načina poselitve.
Hišo je leta 1826 postavil Jurčičev ded, ko je bilo pisateljevi materi 17 let, kajti dotlej so pisateljevi predniki stanovali v tuji leseni bajti, imenovani pajštba. Glede na število in razporeditev prostorov in glede na to, da je grajena iz kamna, lahko hišo primerjamo z najrazvitejšimi dolenjskimi domovi tistega časa, čeprav so po velikosti posesti Pajštbarji sodili med revnejše vaščane.
Kot pravi Franči Šarf (1973, str. 15): Po nekaj kamnitih stopnicah stopimo vežo, ki zavzema ves osrednji del hiše. Ta prostor je sorazmerno velik, iz njega pa na vsako stran vodi dvoje vhodov. Vmesni prostor ob stenah je rabil za namestitev stare vežne opreme in za shranjevanje manjšega orodja. Na desno vodijo vrata v t.i. štibelc, ki sta ga ded in kasneje oče zaradi denarne stiske oddajala v najem. Druga vrata desno vodijo v »keuder«, v katerem so hranili živila in svinjsko krmo. Na levo skozi prva vrata vstopimo v »hišo«, kot so imenovali osrednji družinski prostor, v katerem sta spala gospodar in gospodinja, služil pa je tudi jedilnici in prostoru za opravljanje predvsem zimskih hišnih del. Med drugim je bila tu tudi žganjarna, ki jo je ded uvedel zaradi revščine. Iz hiše po stopnicah vstopimo še v majhno kamro, kjer so na eni postelji spali otroci. Štibelc in kamra sta podkletena.
Ob 100-letnici prvega slovenskega romana, leta 1966, je hišo v oskrbo prevzel Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. Poskrbel je za izvirno notranjo opremo, kamro pa je namenil literarnemu prikazu Josipa Jurčiča. Večina predmetov, ki jih vidimo v veži in hiši, ter vsi predmeti v kašči, so stara last Pajštbarjeve hiše. Po njih spoznamo skromnost, ki je bila značilna za kajžarske domove.
Muzej je pisateljev dom dopolnil še s čebelnjakom, kaščo za hrambo žita, sušilnico za lan, ki obiskovalce seznanjajo s pristnim ljudskim stavbarstvom na Dolenjskem. Na vrtu ob gozdiču je postavljena lesena bajta, ki naj bi predstavljala Krjavljevo kočo in prikazuje stanovanjsko raven nekdanjega vaškega bajtarja. Tako je na Muljavi Jurčičev dom prirejen v manjši muzej na prostem, ki predstavlja značilnosti stavbne dediščine 19. in začetek 20. stoletja, ki je dopolnjevala dolenjske domove.
Jurčičeva domačija je danes prostor številnih kulturnih prireditev, likovnih in etnografskih razstav ter cilj Jurčičeve poti. Ob Jurčičevini domačini v naravnem amfiteatru tradicionalno uprizarjajo Jurčičeva dela.