Jurčičevo uredništvo literarnih almanahov in revij

Slovenska vila (1865)

Ob koncu gimnazije so sošolci Fran Celestin, Franjo Marn in Josip Jurčič izdali almanah Slovenska vila v enem zvezku. Na naslovnici je bilo zapisano: izvirne slovenske povesti, novele, balade, romance in pesmi. Almanah je izpričeval pogum maturantov, da so se lotili izdaje ter da so v almanahu dali na prvo mesto pripovedno prozo. Avtorji so v predgovoru posvetili knjigo mladim ljudem, ki jim je  primanjkovalo slovenskih knjig. Najpoglavitnejši cilj te zbirke je bil želja snovalcev, da bi se med slovenskim občinstvom vzbudilo več »pravilnega estetičnega razumevanja literarnih proizvodov«.

Jurčič je v almanahu objavil izvirno povest iz časov lutrovske reformacije Jurij Kobila in okvirno zgodbo Dva prijatelja ter nekaj pesmi. V Juriju Kobili je prepletel verske boje, družinsko dramo in ljudsko pripovedovanje, v Dveh prijateljih pa je izpostavil nezvestobo v ljubezni, zgodba se dogaja med izobraženci. Slovenska vila je z Jurčičevimi prispevki požela priznanje dunajskega lista Slavische Blätter. Soavtorja sta objavila večinoma pesmi, Celestin je prispeval tudi povest Oskrbnik Lebeškega gradu, ki se je dogajala v 17. stoletju. Izšel je le en zvezek almanaha. 

Klasje z domačega polja (1866)

V prvem zvezku Klasja z domačega polja sta Jurčič in Stritar objavila izdajo Prešernovih poezij z obširnim Stritarjevim uvodnim esejem in predstavitvijo Franceta Prešerna. Izdaja Poezij je bila mišljena kot prva knjiga zbirke, ki je hotela zajeti vse pomembnejše stvaritve slovenske literature. Poleg Josipa Stritarja je sodeloval še Fran Levstik, ki je jezikovno pregledal besedilo in opravil tehnična dela. Zaradi založnikovega (Otto Wagner) gospodarskega poloma je projekt obtičal pri prvi knjigi. Literarni zgodovinarji ta literarni podvig izpostavljajo kot eno najvidnejših dejanj v slovenskem slovstvu 19. stoletja. Jurčič je skrbel za celotno organizacijo izvedbe in tiskanja, Stritar pa je almanahu dal naslov. Jurčiču je o izdaji informiral javnost v celovškem Slovencu. V poročilu je pozivajoč jo k boljši podpori očital javnosti mlačnost ob knjigi in stvarno prikazal kvalitete ocenjevanega dela: »Ravno zato se ne more dvigniti naša literatura čez navadno po naključbi živeče životarjenje, ker jo premalo podpira občinstvo. Gotovo je, da je literatura najboljše merilo za izobraženost in stopnjo omike, na kateri stoji narod.«

Biografski roman o Jurčiču je takole strnil odziv na Klasje:

»Klasje je združilo tri imena, ki bodo v zgodovini slovenstva živela, Stritar je pritegnil k njemu še Levstika, da je prevzel pri izdaji tehnična dela v Ljubljani. A komaj je izšlo, je padel po Klasju Bleiweis, oče naroda. Kako naj dovoli, da se kaj napiše brez njega? Ni le drzni upornik in hujskač Levstik za novim podjetjem, pridružili so se še mladi fantalini, posebno še večni dunajski študent. Tudi Jeranov oproda, profesor Marn, se je oglasil v Danici, treba je takoj odbiti nevarni naskok na stare, častitljive svetinje slovenskega naroda in v kali zadušiti uporniško početje. Jurčiča je grizlo, v kritiki je slutil nesrečo za vse podjetje, od katerega se je nadejal, da se bo lepo razvijalo …« (Pot desetega brata, str. 109)

Tu je šlo za borbo med prvaki tedanje slovenske politike, ki so povzdigovali Jovana Vesela Koseskega, ter mladimi naprednimi politiki in izobraženci, ki so se zavzemali za prvenstvo Franceta Prešerna.     

Mladika (1868)

Almanah Mladika je izšel v samozaložbi, izdala sta jo Jurčič in Stritar, edini zvezek so natisnili pri Rozaliji Eger. Zbirka vsebuje pesmi in prozo: Jurčič je notri objavil Sosedovega sina, Stritar pa več proznih del, med njimi Svetinovo Metko, pod psevdonimom Boris Mirán. 

Mladika je bilo ime literarnega društva na Dunaju, v katerem so ustvarjali Josip Jurčič, Josip Stritar, Fran Celestin, Fran Levec in drugi mladoslovenci. Literarno društvo si je zadalo za cilj, sprejemati v presojo literarne prispevke raznih piscev, tudi tistih izven društva. Stritar je v tej literarni visoki šoli prevzel vlogo učitelja, ki je o književnosti poučeval člane in druge, organizirali so literarno-kritična predavanja.

Almanah Mladika, ki je nastala leta 1868, je bil po Ivanu Prijatelju samostojno literarno glasilo mlade generacije. Ko so zbirali ime te zbirke, je Levstik, ki sta ga Stritar in Jurčič povabila k almanahu, predlagal še druga imena, ki bi razločno izražala boj zoper staro književnost: Šiba, Palica, Novomislič, Stároboj, Staromlàt, Staročrtnik, Staroudrič in druge. 

Mladiko so sprva snovali s programatično-bojno in ostro-kritično vsebino za spopad med mlado in staro generacijo, vendar na koncu v almanah niso vključili nekaterih ostrih Levstikovih in Stritarjevih kritičnih spisov proti politiku Costi in pisatelju Koseskemu in je Mladika izšla z nebojevitim značajem, kakor je zapisal Prijatelj. Zanimanje za almanah je bilo veliko, saj se je javilo veliko naročnikov, zlasti v ljubljanski čitalnici. 

Listki (1872-1874)

V knjižni zbirki Listki je Jurčič poleg dveh svojih najnovejših del objavil izbrana besedila, ki so izšla kot podlistki v Slovenskem narodu med letoma 1868 in 1871. Med objavljenimi deli sta Jurčičeva značajevka Telečja pečenka (1872) in Ivan Erazem Tatenbah (1873). Pri Telečji pečenki gre za zgodnji primer realizma. Opisuje zanimivo stran življenja povprečnih likov in vsakdanjih dogodkov. Feljtonski roman Ivan Erazem Tatenbah pa vsebuje jugoslovansko idejo. Pobudo zanj je Jurčič dobil leta 1871 v spominskih prireditvah in zapisih ob dvestoletnici usmrtitve Petra Zrinjskega in Krste Frankopana. Zbirka Listki vsebuje še različna dela drugih avtorjev, med drugim Celestinova Pisma iz Rusije, razpravo o Prešernu (Prešeren ali Preširen?), prevod Gogoljevega Plašča. 

Slovenska knjižnica (1976)

Leto 1876 je bilo za Jurčiča v literarnem pogledu plodovito, zaživelo je z novo voljo in silo. Začel je izbirati nove motive in snovi za pisanje. Zasnoval je serijo leposlovnih izdaj, imenovano Slovenska knjižnica (zbirka romanov, povestij, dram itd., izvirnih slovenskih in iz drugih literatur na slovenski jezik prevedenih). V zbirki je bilo do leta 1880 objavljenih osem del, med njimi štiri Jurčičeva, Kersnikov in Tavčarjev knjižni prvenec ter dva prevoda. 

V prvem zvezku leta 1876 je Jurčič objavil svoj roman Doktor Zober, ljubezensko zgodbo. Notri sta še Na Žerinjah Janka Kersnika in Ivan Slavelj izpod peresa Ivana Tavčarja. Vsa dela vsebujejo graščino in vaško okolje kot kraje dogajanja. Povsod se pojavlja ljubezenski motiv. V zbirki je Jurčič isto leto objavil še roman Mej dvema stoloma, tragedijo Tugomer v petih dejanjih, Kalifornske povesti Breta Harta in Župnika Wakefieldskega, prevod dela Oliverja Goldsmitha. Do leta 1880 je v tej zbirki izdal še roman Cvet in sad (1877) in Tavčarjeve Zimske večere (1880). 

Gregor Kocijan je zapisal, da je Jurčič z zbirko Slovenska knjižnica uresničil hotenje, da bi slovenski bralci dobili čimveč izvirnih slovenskih knjig. V Slovenskem narodu je Jurčič bralce vabil k naročanju knjig iz te zbirke, da bi tako finančno pomagali zbirki, saj je bil samozaložnik.  

Ljubljanski zvon (1881)

Ivan Prijatelj je v razpravi leta 1926 zapisal, da sta Stritarjev Zvon, ki je prenehal izhajati konec leta 1880, nadomestila dva literarna kroga z zasnovo vsak svoje literarne revije: celovški Kres so zasnovali pisatelji iz kroga Davorina Trstenjaka, Ljubljanski zvon pa pisci v krogu Frana Levca: Josip Jurčič, Fran Erjavec, Janko Kersnik, Ivan Tavčar in drugi. Ljubljanski zvon je začel izhajati januarja 1881.

Ljubljanski zvon je bil mesečna revija za leposlovje, književnost in kritiko. Josip Jurčič, Fran Levec, Janko Kersnik in Ivan Tavčar so ustanovili literarno svobodomiselno revijo, sprva kot glasilo realistov. Poleg leposlovja je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. Sprva je bil bolj znanstveno usmerjen s podnaslovom Leposlovni in znanstveni list, kasneje se je omejil še na humanistiko, od leta 1931 je objavljal tudi prispevke o aktualnih družbenih vprašanjih. V Ljubljanskem zvonu so objavljali pomembnejši slovenski pesniki in pisatelji.