Kalendar Srca Jezušovoga (1904-1944)

Prve tri letnike je uredil Franc Ivanocy. V Kalendarju iz leta 1904 je v članku z naslovom Hrana düsevna nasi Szlovenov predstavljen program te periodične publikacije:

Telo cslovecse csi ne dobi zadoszta i dosztojne hrane pomali oszlabi, povejne i pred csaszom na nikoj pride. Ravnis tak düisacslovecsa brezi potrebne düsevne hrane hitro opesa, razum sze vkmicsi /…/ Ta potrebna düsevna hrana je vcsenje, dobri navuki i postene knige. Nasa szlovenszka okroglina je vu piszmeni  dugovanjaj jako sziromaska i za toga volo lüsztvo vu vnogi dolaj jako za osztano. Denesnji visesnji pasztir szombotelszke püspekije szo zato namenili na szpodobnoszt drüstva szv. Mohora edno drüstvo nasztaviti, steroga pozvanje bi bilo vszako leto zvün kalendariuma escse dvej knizsici dati med narod. Te knige bi razlicsna dugovanja vu szebi za drzsavala: od zgodovine, od versztva, od vere, od sole, od trsztva i. t. d.

Na pomen in vpliv Kalendarja med prekmurskim prebivalstvom kaže podatek, da je že v prvem letu pošlo kar 4000 izvodov. Ivanocyju kot uredniku so sledili Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml., Vilko Novak, med drugo svetovno vojno pa ga je urejal Matija Balažic.
Kraji kjer so tiskali koledar so bili: Sombotel, Radgona, Lendava, Maribor, Murska Sobota in v misijonskih tiskarnah Domžale-Groblje. V 41 letih so kar desetkrat menjali tiskarne in ga tiskali v sedmih različnih tiskarnah. Menjavanje tiskarn govori o prelomnih časih in težavah s katerimi so se spopadali uredniki.
Oblika koledarja in število strani so se skozi leta spreminjali. Pri formatu so bila nihanja gor in dol za nekaj centimetrov, število strani pa je bilo do konca prve svetovne vojne vedno nad 100 strani. Po koncu prve svetovne vojne je zaradi draginje obseg znašal le 16 strani, pozneje je število strani začelo naraščati.
Zunanjost Kalendarja je bila skromna, na naslovnici so bili ob napisu kakšni ornamenti in slika Srca Jezusovoga, platnice so bile iz slabega, tankega papirja.
Do leta 1913 so bili koledarji tiskani v madžarskem črkopisu, gajica se uveljavi leta 1914, kar sicer velja tudi za drugi periodični prekmurski publikaciji v tem času in sicer Novine in Marijin list. Zadnji trije koledarji, ki so izšli med drugo svetovno vojno so bili ponovno v madžarskem črkopisu.
Cena Kalendarja se je tako kot valute zaradi menjavanja držav in zaradi nemirnih časov zelo spreminjala. Ljudje so plačevali v času monarhije v filerjih, kronah, v času Jugoslavije v dinarjih, v času druge svetovne vojne pa v pengőjih. Sicer je verski tiski bil poceni, dostopen vsakomur, to pa tudi zato, ker so sodelavci delali zastonj.
Ker so Kalendar izdajali duhovniki in ker je šlo za verski tisk so dovoljenje za njegovo tiskanje dajali škofje. Sprva je to bil sombotelski, kasneje pa mariborski škof.
Avtorji prispevkov katerih večina ni bila podpisanih nekateri pa le s kraticami so bili večinoma prekmurski katoliški duhovniki nekaj pa je bilo tudi laikov tako npr. Miško Kranjec, Ferdo Godina. Od evangeličanov zasledimo bogoslovca Leopolda Harija.
Vsebino Kalendarjev lahko razdelimo na več vrst zapisov; koledarski del, v katerem so imena, mesecev pisana v stari prekmurščini; pesemski del, kjer prevladujejo narodne pesmi, katerih večino je napisal Štefan Kühar; leposlovni del z narodnimi zgodbami, pripovedkami, pripovedmi in prevedenimi zgodbami; poučne (verske) zgodbe in spominski zapisi; verski zapisi; teksti o cerkveni zgodovini, kjer pišejo tudi o luteranstvu; besedila o zgodovini in politiki kot npr. politični pregled dogodkov leta za katero je bil izdan koledar; zanimivi so razni zapisi, ki so prebujali zavest o pripadnosti slovenskemu narodu; nekrologi so bili namenjeni umrlim duhovnikom; v prispevkih so avtorji pisali tudi o vzgoji (tako npr. o nevarnosti alkohola); bili so tudi prispevki o gospodarstvu, o katerem je večinoma pisal Klekl ml.; pod razno bi lahko šteli šale, uganke, reklame in kakšne zanimivosti.
Glede jezika lahko zapišemo, da je Kalendar ob drugih dveh prekmurskih periodičnih publikacijah t.j. Marijinemu listu in Novinah skušal ob svojem nastanku uveljavljati jezik, izhajajoč iz norme in predpisov prekmurskega knjižnega jezika, ki ga je v 18. stoletju uzakonil Küzmičev protestantski prevod svetega pisma nove zaveze iz leta 1771, v 19. stoletju pa so ga sprejeli tudi vsi pomembnejši katoliški pisci v Prekmurju.
Klekl je leta 1941 v Kalendarju zapisal, da sta bila povod za njegovo izdajanje ter izdajanje Marijinega lista in Novin nasprotovanje madžarske oblasti za širjenje oz. »naročanje slovenskih knjig« v Prekmurju in dejstvo, da na začetku »večina našega naroda ni razumela knjižne slovenščine«.
Značaj in pomen Kalendarja moramo ocenjevati z vidika tedanjega prekmurskega človeka, ki je hodil v tujo šolo, in ki je bral v svojem narečju le molitvenik in katekizem z zgodbami sv. pisma. Kalendar mu je bil slikanica in prva čitanka obenem, čeprav mu je dajal mnogo več.
Danes je Kalendar digitaliziran in ga bralec ali raziskovalec lahko najde med sloveniko na portalu Digitalne knjižnice Slovenije https://www.dlib.si/.