Bil je pomemben usnjarski podjetnik, soustanovitelj in prvi predsednik Krščansko-socialne delavske zveze, ustanovljene ob koncu 19. stoletja. Bil je tudi pristaš Katoliško narodne oziroma Slovenske ljudske stranke. Zrasel je v gorenjski družini, kjer so z usnjem in s kožami delali že njegovi ded, oče in stric. Leta 1910 je bil izvoljen za predsednika kuratorija kranjske deželne banke, ustanovljene leta 1909, ki je skrbela za financiranje gospodarskih potreb dežele Kranjske.
Nazadnje je stanoval na Dunajski, nekdaj Tyrševi, cesti 23 v Ljubljani. Gmotno je podpiral številna krščanska dobrodelna društva. Še posebej med prvo svetovno vojno se je udeležil več dobrodelnih akcij, v katerih je daroval velike vsote za razne namene, kakor lahko preberemo v tedanjih časopisnih vesteh. Po letu 1932 se je umaknil iz poslovnega življenja v pokoj.
Pollakova družina
Rojen in krščen je bil v Kranju konec oktobra 1853 kot edini sin Jakoba Pollaka, lastnika strojarne v mestnem predelu, ki so mu pravili na Lajhu. Že njegov ded, prav tako Karel, je bil usnjar: skupaj z ženo Margareto sta ustvarila precej številčno družino v Tržiču. V pregledni monografiji o zgodovini mesta Kranja preberemo, da je usnjarskemu podjetju v Kranju položil temelje najstarejši Karel Pollak, ki je že leta 1839 kupil Florianovo usnjarno za sina Jakoba. Občinski odbor mu ni hotel dati dovoljenja, da bi prodajal podplatno usnje na drobno v Kranju, pa si ga je sam priboril. Jakob Pollak se je poročil s Kranjčanko Ano, prevzel v mestu delavnico za koce in jo preuredil v usnjarno. L. 1865 je prešlo Pollakovo podjetje v roke Tržičana V. Mallya.
Pollakova primarna družina je bila izredno povezana, disciplinirana in delavna, saj so navadno vsi, vključno s pomočniki, hlapci in z vajenci, delali po cele dneve, po virih od petih zjutraj do sedmih zvečer, vmes so imeli le nekaj odmorov za obroke. Plača je bila za tiste čase dobra: dva srebrna goldinarja na teden in vsa oskrba. Izredni delavnost in pridnost sta dvignili delavnico iz skromnih začetkov do uglednega podjetja.
O Karlu Pollaku v časopisnih vesteh
Pollakovo družinsko ozadje in delo najtemeljiteje razgrneta članka iz Slovenca ob podjetnikovem jubileju 26. oktobra leta 1933 in njegovi smrti 9. julija leta 1937. Veljal je za pobožnega človeka, ena od njegovih železnih navad je bila obiskovanje jutranjih maš pred začetkom delovnega dne. Njegovo ime najdemo med ustanovitelji Vincencijeve konference za župnijo Marijinega oznanjenja v Ljubljani, ki ji je ostal zvest do danes. Nad petdeset let je bil član Tretjega reda svetega Frančiška in izvajal vse svoje redovne dolžnosti.
4. oktobra 1875 se je Karel Pollak v Ljubljani poročil s Frančiško Peterca (r. 1878), ki je prav tako izhajala iz velike družine, ki je prebivala v kapucinskem predmestju. Njen oče Franc st. je postal hišni posestnik, ki je uspel kupiti večjo parcelo, da je na njej postavil hišo, skladišče in hlev za številne živali.
V zakonu Karla Pollaka starejšega in Frančiške Peterca se je rodilo petnajst otrok, od katerih jih je leta 1933, ob objavi jubilejnega članka v Slovencu, živelo še šest. Pisec je precej idilično in z verskimi prispodobami opisoval njihovo družinsko življenje, zaznamovano z močno katoliško vero. Trije od njegovih sinov so se očetu pozneje pridružili na podjetniški poti. Pollak starejši se je poslovno povezal z ženinim bratom Francem Peterco mlajšim, ki je junija leta 1881 postal prokurist v svakovi trgovski agenturi.
Kakor navaja biografska in zgodovinska literatura, je leta 1875 Karel Pollak starejši v Ljubljani že odprl trgovino z usnjem, sprva na Rimski cesti 2, leta 1876 pa na Dunajski cesti 17, blizu ženine družine na Dunajski 31. Uspešno je posloval z uvažanjem kož v Ljubljano s pomočjo sorodnika Alfreda Pollaka, senzala (t. j. borznega posrednika) v Trstu, organiziral je izvoz usnja iz naših dežel na Ogrsko, Balkan, Anglijo in Švedsko. Karlovo trgovsko podjetje je bilo sodno vpisano decembra 1878 pod nemškim imenom » Carl Pollak, Handelsagentur« (slov.: Karel Pollak, trgovska agentura). V jubilejnem članku ob 80-letnici so poudarili, da je bil začetek njegove podjetniške poti težak: od očeta je prejel 2000 goldinarjev dote in pričel kupčijo s kožami. Po nesrečnem naključju je izgubil skoraj vse in moral si je od pomočnika Matije Kastelica izposoditi denar, da je znova začel. Drugič je uspelo, denar je vrnil, podjetje pa je začelo rasti.
Kot izvemo v zgodovinskih študijah iz zadnjih let, Pollakova trgovska dejavnost v letu 1880 še ni bila dovolj uspešna, da bi se lahko prebil med hišne posestnike, zato je s svojim sedemčlanskim gospodinjstvom kot najemnik prebival v stavbi, ki je stala ob današnji Slovenski cesti približno tam, kjer je od začetka šestdesetih let 20. stoletja modernistični stanovanjsko-poslovni kompleks Kozolec. Ob Pollakovem prihodu v Ljubljano sta bili tam dve poslopji v lasti enega hišnega gospodarja Jožefa Pavlina: gostilna (naslov Dunajska c. 74 a, od leta 1860 Dunajska 17), ki se ji je reklo po posestniku Pri Pavlinu; nad vrati je bil napis »Zur Ehrenpforte« (Pri slavoloku) in stanovanjska hiša (naslov Dunajska c. 74 b, od leta 1860 Dunajska 19). Pollakova sta ob rojstvu prvega otroka živela tam, kjer je bila gostilna, do leta 1880 pa sta se preselila v sosednjo stavbo, ki je tedaj imela tri stanovanja. Leta 1880 sta imela Karel in Frančiška dva majhna otroka, oba sinova, prvi je bil rojen 1878 in drugi 1880. Pri hiši so bili trije služabniki: dva hlapca, ki sta bila najverjetneje zaposlena v Karlovi trgovini z usnjem, in kuharica.
Leta 1890 so Pollakovi bivali na istem naslovu kot pred desetimi leti, a je medtem Karel dovolj obogatel, da je lahko postal lastnik stavbe na Dunajski 19. Gospodinjstvo se je povečalo, saj sta se rodila še dva otroka, zanje pa so skrbeli trije služabniki, en hlapec in dve dekli ter mladenič, najverjetneje trgovski vajenec v usnjarski trgovini. Karel Pollak je tedaj še opravljal poklic trgovca. Bivališče Pollakovih je imelo prostore v pritličju in prvem nadstropju: ureditev, ki je bila morda namenjena ločitvi bivalnih prostorov krvnih sorodnikov in drugih članov gospodinjstva ali pa je bil pritlični prostor rezerviran za trgovsko dejavnost. Stanovanje je štelo sedem sob, dve predsobi in kuhinjo. Od živine je imel Karel še naprej v lasti le dva konja, kar bi lahko nakazovalo, da se je po Ljubljani prevažal s kočijo.
Karla Pollaka starejšega so v zgoraj omenjenih časopisnih prispevkih ter v Slovenskem biografskem leksikonu označili kot enega največjih slovenskih industrialcev. Vendar ni bil zgolj uspešen poslovnež in vzoren družinski človek, temveč se je udeleževal tudi javnega življenja.
Svoje moči, znanje in ugled je zastavil, uporabil in jih posvetil versko-kulturnemu delu. S pokojnim doktorjem Janezom Evangelistom Krekom in prelatom Andrejem Kalanom je novembra 1897 ustanovil Krščansko socialno delavsko zvezo, ki se je v desetletjih do začetka druge svetovne vojne razvila v matico vseh prosvetnih katoliških društev širom naše ožje domovine. Za izobraževalno delo je žrtvoval svoj prosti čas in ga tudi finančno podpiral. Organizacija, katere prvi predsednik je bil, se je že leta 1898 preimenovala v Slovensko krščansko-socialno zvezo, saj zveza ni združevala zgolj delavstva. Osrednja osebnost Zveze je kmalu postal dr. Janez Evangelist Krek, izjemen organizator katoliškega gibanja. Pod Krekovo taktirko se je zveza razvila v vseslovensko katoliško-prosvetno organizacijo, ki je pred prvo svetovno vojno združevala več kot 450 društev s 43000 člani. Vojna leta so njeno delo prekinila, a je po vojni organizacija ponovno zaživela in nadaljevala z aktivnostmi, od leta 1923 pod imenom Prosvetna zveza. (gl. Slovenska kronika XIX. stoletja, 3. zv.).
Opravljanju politične javne funkcije se je najbolj približal kot virilist, to je nevoljeni stalni član kranjskega mestnega sveta. Bolj kot politiki se je posvečal skrbi za uboge. Njegova hiša je bila znana, da je vseskozi delila beračem in prosjakom podporo in miloščino.
