Pred vsakim posegom na spomeniku je potrebno določiti konservatorski pristop k njegovi obnovi.
Le tako se lahko spomenik obravnava celostno z natančno določeno metodo njegove obnove in končne podobe. Pri tem je potrebno poznati kulturne, znanstvene, likovne, zgodovinske in arhitektonske značilnosti spomenika, njegov pomen v prostoru in času ter njegove ekonomske in funkcionalne zmožnosti.
Osnovna načela obnove gradu Žužemberk izhajajo iz poznavanja njegove stavbne zgodovine, njegove vloge pri oblikovanju tlorisa naselja in trške vedute, kakor tudi iz poznavanja konservatorskega pristopa pri dosedanjih obnovitvenih delih na gradu. Konservatorska stroka se je že pri prvih povojnih obnovitvenih delih na gradu zavedala ne samo njegove spomeniške vrednosti kot take, temveč ga je označila kot simbol Žužemberka, brez katerega bi naselje izgubilo svojo zgodovinsko in urbanistično identiteto. Na tem spoznanju je bil sprejet temeljni konservatorski pristop, ki je narekoval, da je potrebno ohraniti in obnoviti gabarite renesančnega oboda in stolpov, medtem ko se srednjeveško jedro gradu in ostali zrušeni stanovanjski trakti konservirajo in ohranijo kot razvalina. Vsi dosedanji posegi na gradu, ki so se vršili po letu 1957, so bili usmerjeni predvsem v sanacijo razvalin ter v rekonstrukcijo gabaritov in zunanjosti obrambnih stolpov in obzidja. Resda so kmalu po začetku obnove razvalin začeli razmišljati tudi o ustreznih vsebinah (omenjan je bil muzej NOB), ki bi jih umestili v sanirane stolpe, ter o možnosti pozidave gostinskega objekta nad kletjo, toda tovrstne ideje se niso nikoli realizirale.
Pri obnovi in prezentaciji grajskih razvalin je še posebej potrebno paziti na slogovno in časovno slojevitost tako arheoloških plasti kot stavbnih sestavin. Le-ta je pri ostalih objektih, v katerih se ponavadi vrši že določena namembnost, skrita v grajenih strukturah, tako da lahko opazimo le zadnje slogovne ali časovne posege na posameznih delih objekta ali njegovi celoti. Pri razvalinah pa je čitljivost tovrstnih sestavin izredno poudarjena in so tovrstni primeri vredni naše posebne obravnave. V nekoč določen namenzgrajeni objekti se tako prelevijo v tridimenzionalne učbenike, ki nas seznanjajo s svojim stavbnim razvojem, paleto vgrajenih materialov, bogastvom arhitekturnih detajlov in nekdanjimi gradbenimi tehnologijami.
Osnovna načela obnove gradu Žužemberk izhajajo iz poznavanja njegove stavbne zgodovine, njegove vloge pri oblikovanju tlorisa naselja in trške vedute, kakor tudi iz poznavanja konservatorskega pristopa pri dosedanjih obnovitvenih delih na gradu. Konservatorska stroka se je že pri prvih povojnih obnovitvenih delih na gradu zavedala ne samo njegove spomeniške vrednosti kot take, temveč ga je označila kot simbol Žužemberka, brez katerega bi naselje izgubilo svojo zgodovinsko in urbanistično identiteto. Na tem spoznanju je bil sprejet temeljni konservatorski pristop, ki je narekoval, da je potrebno ohraniti in obnoviti gabarite renesančnega oboda in stolpov, medtem ko se srednjeveško jedro gradu in ostali zrušeni stanovanjski trakti konservirajo in ohranijo kot razvalina. Vsi dosedanji posegi na gradu, ki so se vršili po letu 1957, so bili usmerjeni predvsem v sanacijo razvalin ter v rekonstrukcijo gabaritov in zunanjosti obrambnih stolpov in obzidja. Resda so kmalu po začetku obnove razvalin začeli razmišljati tudi o ustreznih vsebinah (omenjan je bil muzej NOB), ki bi jih umestili v sanirane stolpe, ter o možnosti pozidave gostinskega objekta nad kletjo, toda tovrstne ideje se niso nikoli realizirale.
Pri obnovi in prezentaciji grajskih razvalin je še posebej potrebno paziti na slogovno in časovno slojevitost tako arheoloških plasti kot stavbnih sestavin. Le-ta je pri ostalih objektih, v katerih se ponavadi vrši že določena namembnost, skrita v grajenih strukturah, tako da lahko opazimo le zadnje slogovne ali časovne posege na posameznih delih objekta ali njegovi celoti. Pri razvalinah pa je čitljivost tovrstnih sestavin izredno poudarjena in so tovrstni primeri vredni naše posebne obravnave. V nekoč določen namenzgrajeni objekti se tako prelevijo v tridimenzionalne učbenike, ki nas seznanjajo s svojim stavbnim razvojem, paleto vgrajenih materialov, bogastvom arhitekturnih detajlov in nekdanjimi gradbenimi tehnologijami.
