Tržaški Slovenci so si po drugi svetovni vojni želeli nov osrednji kulturni dom v zameno za leta 1920 požgani Narodni dom in druge domove – kulturna, družabna in politična središča –, ki so jih pod fašizmom tako ali drugače izgubili. Takratna Slovensko-hrvatska prosvetna zveza je 8. 9. 1950 dala pobudo za gradnjo Kulturnega doma v Trstu, sredstva pa naj bi zbrali s pomočjo rojakov v matični domovini in po svetu. Odbor za zgraditev slovenskega Kulturnega doma v Trstu je bil izvoljen 7. 2. 1951. Istega meseca je bilo kupljeno zemljišče na Ulici Petronio 4 v Trstu, na mestu, kjer so pred tem stale opuščene tovarniške stavbe. Delniška družba Dom, ki je vodila ta projekt, je naročila arhitekturno idejno zasnovo pri arhitektu in univerzitetnem profesorju Edu Mihevcu, rojenem v Trstu. Dela so se začela 28. 5. 1951. Dodaten zagon so dobila po podpisu sporazuma med Jugoslavijo in Italijo 5. 10. 1954 v Londonu, s katerim se je italijanska vlada zavezala, da bo finančno podprla projekt. Prispevala je 500 milijonov lir. Deset let pozneje, 5. 12. 1964, je sledilo slovesno odprtje. (Koren 1964: 3–13).
Funkcionalizem, ki so ga izoblikovali pogledi takratnih vodilnih modernistov Le Corbusiera, Walterja Gropiusa, Ludwiga Miesa van der Roheja in drugih, je predstavljal temelj povojne ljubljanske šole arhitekture. Edu Mihevcu pa je, po besedah arhitekta Marka Korošica, pomenil predvsem priložnost, da se odtrga od Plečnika in poišče svoj jezik v arhitekturi. (Korošic 2014: 91)
Korošic je eden največjih poznavalcev arhitekture Eda Mihevca in Kulturnega doma v Trstu. »Mihevc je imel izjemen občutek za detajl v arhitekturi, za dovršeno izdelavo posameznih elementov ter za naravno in umetno osvetlitev. Po besedah njegove žene Ane Mihevc je bila prav oprema prostora njegov najljubši predmet, ki ga je predaval na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani.«[1] Vse to se odraža tudi v zasnovi interierjev Kulturnega doma v Trstu, v katerem domuje Slovensko stalno gledališče (Teatro stabile Sloveno).
Mihevc je k sodelovanju povabil vrsto uglednih umetnikov in vrhunskih obrtnikov, med njimi tudi Franja Felicijana. Po njegovih besedah je Mihevc zanj izvedel v ljubljanskem podjetju Dom in ga najprej povabil k sodelovanju pri notranji opremi bara takratnega Hotela Triglav[2] v Kopru. (Jurak 1992: 9) Vemo, da je izdelal keramične ploščice za stenske obloge v baru, iz ohranjene dokumentacije pa za zdaj ni mogoče ugotoviti, kaj natančno je izdelal on, saj je sodelovalo več izvajalcev.[3]
Dobro pa vemo, kaj je ustvaril za Kulturni dom v Trstu. Tam dvanajst tisoč njegovih unikatnih keramičnih ploščic prekriva več kot 400 kvadratnih metrov sten v vhodni avli, na dvojnem stopnišču in v foajeju parterja, kamor vodi to stopnišče. Dvanajst tisoč ročno izdelanih in ročno poslikanih, dvakrat glaziranih in dvakrat žganih keramičnih ploščic. To je monumentalno delo. Prepoznavno njegovo. Zasnoval je dvanajst različnih motivov – prevladujejo variacije na temo ornamentov, s katerimi je že pred tem krasil svoje lončarske izdelke –, ki se ponavljajo na več barvnih podlagah, v različnih rjavih in zelenih odtenkih. V te ploščice je pretočil svoje bogato znanje z različnih strokovnih področij, ki je bilo plod več desetletij neutrudnega dela, študija in raziskovanja. V teh ploščicah je med drugim zakodirana njegova vednost o slovenskem ornamentu, je zakodirana slovenskost; to je svojevrsten zapis slovenske kulture in miselnosti v kodu, je svojevrsten izraz pripadnosti slovenskemu narodu. Na vsaj dveh vzidanih ploščicah – na stopnišču in v foajeju parterja –najdemo njegov podpis. Sklepati je mogoče, da obstaja ploščica s podpisom tudi v vhodni avli.
»Franjo je bil daleč naokoli prepoznaven po svojih kaminih. Njegovo življenjsko delo pa so keramične ploščice za Kulturni dom v Trstu. Sam je zasnoval motive za te ploščice, sam jih je oblikoval in poslikal. Izdelal jih je v svoji delavnici. Na te ploščice je bil zelo ponosen,« se spominja njegova sestra Katarina Kotnik. Očetovega sodelovanja z arhitektom Mihevcem se spominja tudi Martin Felicijan. Spominja se, da je oče sprejel izredno veliko naročilo, ki ga je moral izpolniti v devetih mesecih. »Izdelati je bilo treba dvanajst tisoč ploščic, jih zasnovati, ročno oblikovati in poslikati. Te ploščice so bile dvakrat glazirane in dvakrat žgane, kar je zelo zamudno delo, odvisno tudi od vremena. Če dežuje, se ploščice počasneje sušijo in se postopek zavleče. Rok je bil določen zaradi montaže in odprtja Kulturnega doma v Trstu. Oče je delal dan in noč.«
Po besedah Martina Felicijana je bil to za njegovega očeta tudi izjemno velik finančni zalogaj. »Takrat je skoraj doživel finančni potop. Ne vem, ali je sploh dobil predujem ali pa je vse založil sam. Trpela je siceršnja proizvodnja v delavnici, izdelava kaminov in peči, kar je bil njegov osnovni finančni vir za plače delavcev, za nakup materiala in tako naprej. Zaradi tržaškega naročila so mu grozili z zamudnimi penali, celo rubežnik je hodil po hiši.« Čeprav z majhno zamudo mu je delo vendarle uspelo pravočasno opraviti.
S končnim izdelkom, z oblogami sten v Kulturnem domu v Trstu, je bil Franjo Felicijan, po sinovih besedah, zelo zadovoljen.
»Sam si je plačal pot v Trst in jih šel pogledat, saj ga na odprtje niso povabili. Oče je bil razočaran, ker ni bil deležen priznanja. V izdelavo teh ploščic je vložil ogromno dela, znanja in čustev. Večkrat je povedal, da je bilo to njegovo življenjsko delo.«
Marko Korošic, zamejski Slovenec, je v otroštvu pogosto obiskoval Kulturni dom v Trstu, nanj ga vežejo številni lepi spomini. Raziskovalno se je z njim ukvarjal kot študent arhitekture, v okviru dodiplomskega in doktorskega študija. Zdaj piše knjigo o njem in ga odkriva na novo. »Stene, obložene s Felicijanovimi ploščicami, lahko razumemo kot ogromno slikarsko platno, unikatno delo, poklon slovenski ljudski umetnosti, ki se izraža v nevsiljivi simboliki. To njegovo delo se odlikuje po ubrani harmoniji, barvitosti in igrivosti, saj se v igri svetlobe nenehno spreminja.«
To veliko, življenjsko delo Franja Felicijana je torej prestalo preizkus časa. Opazovalca še vedno prevzame, navdihuje, nagovarja k premislekom, kar so odlike velikih umetniških del. Zdi se, kot bi šele zdaj prišel njegov čas.
[1] Intervju z dr. Markom Korošicem sem naredila v Kopru 13. 12. 2022.
[2] Le še stebri v baru hotela Grand Koper, ki je bil pred nedavnim prenovljen, spominjajo na nekdanji interier bara Hotela Triglav.
[3] Dokumentacijo hrani Pokrajinski arhiv Koper. Tisti del fonda Eda Mihevca, ki se nanaša na Hotel Triglav in Kulturni dom v Trstu – SI PAK KP 865.1, SI PAK KP 865.2, SI PAK KP 24.2 in SI PAK KP 24.3 –, sem pregledala 13. 12. 2022.