Franc Klepej iz Harja pri Laškem je po vrnitvi iz Francije leta 1862 v Laškem trgu ustanovil godbo na pihala.
Frac Klepej (1824-1925) se je rodil v Harju pri Laškem. Bil je kmečki sin in čevljar, pozneje poklicni godbenik. Zelo mlad je odšel v Francijo, kjer se je vključil v vojaško godbo, in priložnostno igral v več opernih ansamblih. Odlično je igral klarinet in bil mojster visokih notnih leg, obvladal pa je tudi igranje trobil. Po dobrem desetletju bivanja v Franciji se je vrnil v Laško, kjer leta 1862 zbral nekaj somišljenikov in ustanovil “prvo” godbo v Laškem, ki jo je vodil do leta 1892. Za komaj osemindvajsetletnega kapelnika je bil nastop že na začetku glasbenega delovanja v Laškem zelo uspešen. Poleg tega, da je bil glasbeno izobražen, je bil zelo razgledan in obvladal več tujih jezikov. Na njegovo pobudo je nastala tudi samostojna kmečka godba na Svetini nad Celjem.
Prva pokroviteljica godbe je bila družina Karničnik, lastnica Laškega dvorca (današnja knjižnica), ki je godbi poleg prostorov nudila še drugo pomoč. Po prodaji dvorca Karničnikov je godba prvič v njeni zgodovini zašla v težave. Poleg tega je ustanovitelj godbe zbolel, zato jo je do njenega zatona leta 1982 vodil občinski redar in vojaški godbenik Gašper Kolman.
Leta 1887 je iz okolice Ptuja prišel v Laško Josip Windisch, po poklicu steklar in trgovec s steklom in porcelanom. Pred prihodom v Laško, kjer si je uredil delavnico in trgovino, je bil klarinetist v vojaški godbi. Leta 1890 je zbral 12 do 14 godbenikov. Od tega jih je nekaj »prevzel« iz »Klepejeve godbe«, na »pomoč« pa so prišli tudi s Svetine. Godbenikom pa je med drugim zagotavljal tudi prostor za vaje. V ustnem izročilu, ki ga je zabeležil Edo Jelovšek, je izpričano, da je bil predvsem veseljak in zelo družaben.
Godbeniki Klepejeve in Windischeve skupine so bili slovenski kmetje, obrtniki in delavci. Nastopali so predvsem na cerkvenih slovesnostih, porokah, pri podoknicah, pogrebih, na izletih, in seveda, na veselicah. V glasbeni program tedanjih godbenikov je bil obvezno vključen »Radecki marš«. Takrat je bil sploh čas maršev, polk, jodlerjev, ländlerjev, sculhplattlerjev, čardašev, mazurk, valcerjev in podobnih plesov.
Na pultih so imeli predvsem nasledenje skladbe: »An der schönen, blauen Donau«, »Du liebe Wienerstadt«, »Holzhackermarsch«, »Herkules«, »Donau Wellen«, »?ber den Wellen«, »Küssen ist keine Sünd«, Schnell polka, Zweischritt polka, Schotisch, Steierish itd.
Med prvo svetovno vojno se je Windischeva skupina razšla, ker so godbeniki morali oditi na fronte, s katerih se je vrnilo le malo. Tako je naslednja leta do šmihelske nedelje leta 1922, ko je imela zadnji nastop, je godba bolj životarila.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je Laški trg (od 1227) vedno bolj razvijal v turistični kraj, ki ob sedemstoletnici leta 1927 dobil mestne pravice. Samoumevno je bilo, da kraj ne more brez svoje godbe. Zopet so se zbrali novi amaterji, ki so si nabavili vsak svoje glasbilo. Spomladi leta 1924 so pričeli z vajami godbeniki, kmetje in rudarji: bratje Škorja, bratje Ojsterški, Zdolšek, Teršek, Vorina, Knez, Kranjc, Peternel, Vilhar, Šraj, Dernovšek, Sirk in še drugi. Za »taktirko pa je zgrabil« kapelnik Franc Ropret in tako je Laško dobilo«tretjo godbo«.
F. Ropret se je rodil v Bohinjski Beli pri Bledu in tam obiskoval osnovno šolo. Glasbeno šolo je končal v Ljubljani. Kot godbenik je deloval po raznih vojaških godbah: v Italiji, v Franciji in v Romuniji. Po prvi svetovni vojni je igral orgle po raznih krajih Slovenije. Ustanovil je in vodil tudi nekaj pevskih zborov in tamburaških orkestrov. Kot finančnega uslužbenca je pot pripeljala v Laško, od koder je bil premeščen v Trbovlje in nato še v Šmarje pri Jelšah.
Prve vaje je imela godba pri kmetu Petku na Strmci nad Laškim. Nove godbenike je z veliko vneme zbiral takratni gimnazijec Topole, ki mu je uspelo zbrati 15 godbenikov in prvi javni nastop so imeli na Martinovo nedeljo leta 1924.
Kapelnik F. Ropret je obvladal je skoraj vsa orkestralna in tamburaška glasbila. Po raznih krajih Slovenije je vodil tamburaše, pevske zbore in godbe na pihala. Na laški glasbeni šoli je poučeval nauk o glasbi in harmonikarje, zasebno pa tudi kitariste. Bil pa je tudi komponist, njegovi sta skladbi »Naša nova godba« in »Strmški glasovi«.
Leta 1926 je bil F. Ropret premeščen iz Trbovelj v Šmarje pri Jelšah, zato ni mogel več voditi godbe v Laškem. V Šmarju pa je takoj ustanovil novo godbo in tako sta potem obe godbi medsebojno obiskovali. Je pa po Ropretovem odhodu godba v Laškem ponovno zašla v kadrovske in prostorske težave. Med drugo svetovno vojno se je vrnil v Laško in godbo vodil do leta 1947.
Tri leta, od 1928 do 1931 je godbo vodil rudniški uslužbenec Mihael Verbič ob pomoči Franca Cepuša, kapelnika celjske poštarske godbe, ki je Laščanom izučil kar nekaj novih godbenikov.
Prva pokroviteljica godbe je bila družina Karničnik, lastnica Laškega dvorca (današnja knjižnica), ki je godbi poleg prostorov nudila še drugo pomoč. Po prodaji dvorca Karničnikov je godba prvič v njeni zgodovini zašla v težave. Poleg tega je ustanovitelj godbe zbolel, zato jo je do njenega zatona leta 1982 vodil občinski redar in vojaški godbenik Gašper Kolman.
Leta 1887 je iz okolice Ptuja prišel v Laško Josip Windisch, po poklicu steklar in trgovec s steklom in porcelanom. Pred prihodom v Laško, kjer si je uredil delavnico in trgovino, je bil klarinetist v vojaški godbi. Leta 1890 je zbral 12 do 14 godbenikov. Od tega jih je nekaj »prevzel« iz »Klepejeve godbe«, na »pomoč« pa so prišli tudi s Svetine. Godbenikom pa je med drugim zagotavljal tudi prostor za vaje. V ustnem izročilu, ki ga je zabeležil Edo Jelovšek, je izpričano, da je bil predvsem veseljak in zelo družaben.
Godbeniki Klepejeve in Windischeve skupine so bili slovenski kmetje, obrtniki in delavci. Nastopali so predvsem na cerkvenih slovesnostih, porokah, pri podoknicah, pogrebih, na izletih, in seveda, na veselicah. V glasbeni program tedanjih godbenikov je bil obvezno vključen »Radecki marš«. Takrat je bil sploh čas maršev, polk, jodlerjev, ländlerjev, sculhplattlerjev, čardašev, mazurk, valcerjev in podobnih plesov.
Na pultih so imeli predvsem nasledenje skladbe: »An der schönen, blauen Donau«, »Du liebe Wienerstadt«, »Holzhackermarsch«, »Herkules«, »Donau Wellen«, »?ber den Wellen«, »Küssen ist keine Sünd«, Schnell polka, Zweischritt polka, Schotisch, Steierish itd.
Med prvo svetovno vojno se je Windischeva skupina razšla, ker so godbeniki morali oditi na fronte, s katerih se je vrnilo le malo. Tako je naslednja leta do šmihelske nedelje leta 1922, ko je imela zadnji nastop, je godba bolj životarila.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je Laški trg (od 1227) vedno bolj razvijal v turistični kraj, ki ob sedemstoletnici leta 1927 dobil mestne pravice. Samoumevno je bilo, da kraj ne more brez svoje godbe. Zopet so se zbrali novi amaterji, ki so si nabavili vsak svoje glasbilo. Spomladi leta 1924 so pričeli z vajami godbeniki, kmetje in rudarji: bratje Škorja, bratje Ojsterški, Zdolšek, Teršek, Vorina, Knez, Kranjc, Peternel, Vilhar, Šraj, Dernovšek, Sirk in še drugi. Za »taktirko pa je zgrabil« kapelnik Franc Ropret in tako je Laško dobilo«tretjo godbo«.
F. Ropret se je rodil v Bohinjski Beli pri Bledu in tam obiskoval osnovno šolo. Glasbeno šolo je končal v Ljubljani. Kot godbenik je deloval po raznih vojaških godbah: v Italiji, v Franciji in v Romuniji. Po prvi svetovni vojni je igral orgle po raznih krajih Slovenije. Ustanovil je in vodil tudi nekaj pevskih zborov in tamburaških orkestrov. Kot finančnega uslužbenca je pot pripeljala v Laško, od koder je bil premeščen v Trbovlje in nato še v Šmarje pri Jelšah.
Prve vaje je imela godba pri kmetu Petku na Strmci nad Laškim. Nove godbenike je z veliko vneme zbiral takratni gimnazijec Topole, ki mu je uspelo zbrati 15 godbenikov in prvi javni nastop so imeli na Martinovo nedeljo leta 1924.
Kapelnik F. Ropret je obvladal je skoraj vsa orkestralna in tamburaška glasbila. Po raznih krajih Slovenije je vodil tamburaše, pevske zbore in godbe na pihala. Na laški glasbeni šoli je poučeval nauk o glasbi in harmonikarje, zasebno pa tudi kitariste. Bil pa je tudi komponist, njegovi sta skladbi »Naša nova godba« in »Strmški glasovi«.
Leta 1926 je bil F. Ropret premeščen iz Trbovelj v Šmarje pri Jelšah, zato ni mogel več voditi godbe v Laškem. V Šmarju pa je takoj ustanovil novo godbo in tako sta potem obe godbi medsebojno obiskovali. Je pa po Ropretovem odhodu godba v Laškem ponovno zašla v kadrovske in prostorske težave. Med drugo svetovno vojno se je vrnil v Laško in godbo vodil do leta 1947.
Tri leta, od 1928 do 1931 je godbo vodil rudniški uslužbenec Mihael Verbič ob pomoči Franca Cepuša, kapelnika celjske poštarske godbe, ki je Laščanom izučil kar nekaj novih godbenikov.
