11. novembra 1945 so bili izvoljeni novi predstavniki ljudske oblasti, 29. novembra pa je bila v jugoslovanski skupščini razglašena “Deklaracija o proglasitvi Zvezne ljudske republike Jugoslavije”. To je vdihnilo življenje 21. številki Nove poti, ki je izšla 3. decembra 1945. Hkrati je bila tudi poslednja, saj je politična motivacija usahnila.
Prva številka Nove poti je izšla v začetku junija. Je bilo to naključje ali pa je tičal vzrok v želji posredovati oziroma zabeležiti informacijo o obisku maršala Tita v Celju? Čeprav neposrednega odgovora ni, postane jasen iz konteksta; vsebina prve številke je bila namreč skoraj v celoti namenjena temu, za Celje izjemno pomembnemu dogodku.
Nova pot je bila bolj podobna političnemu biltenu takratnih oblastnikov kot resnemu časniku, saj so izhajanje pogojevali različni politični dogodki. Pred avgustovskimi volitvami je časnik premogel celo prilogo “Svobodno volimo”, po končanih avgustovskih volitvah pa je ugasnil. Naslednjič je vzcvetel, ko so se približevale nove volitve, tokrat v zvezno skupščino, ki so bile v marsičem za novo oblast še pomembnejše. Po njih je časnik ponovno tiho zatonil, čeprav so še v uvodniku 12. oktobra zatrjevali, da je v Celju potreben, predvsem kot “usmerjevalec vsega političnega, gospodarskega javnega in prosvetnega dela celjskega okrožja”. Politika se je ustoličila kot najmočnejše gibalo javnega življenja, po njenem diktatu so inštitucije javnega življenja ugašale in nastajale. Toda – njeni kampanjski interesi za normalno življenje časnika očitno niso bili dovolj.