“Honorarno sem delala pri Upravi javne varnosti, od 12. 7. 1956, dobivala sem pol plače, potrebovali so nas kot pomoč pri prepustnicah. Delala sem na italijanskih prepustnicah.”
“Bila sem še mladoletna, zato se mi delovna doba ni štela, pozneje so nam dali eno leto delovne dobe, plača pa je še vedno ostala nižja kot plača drugih delavk. Iz Italije so nam z avtom »balila« pripeljali prepustnice, s sodelavko sva bili v vili Bartolomei, tam sva imeli pisarno. Vsak dan sem se vozila s Sela z vlakom v Novo Gorico. Dostop do sprednje strani železniške postaje v Novi Gorici je bil takrat zaprt, po zadnji strani sva šli po Prvomajski in Partizanski v Solkan, včasih sva si skrajšali pot čez Kolodvorsko. Imeli sva dovoljenje »dozvola za kretanje v 100 meterskom pojasu«. Ob sobotah smo delali do enih, čez teden do dveh. Podjetje, kjer je delala prijateljica, pa drugače. Vlak je šel ob 15. 20. Kolegico sem čakala pri spomeniku v Solkanu. Ob cesti do solkanskega bloka je kamnit kanal, na italijanski strani pa bodeča žica. Med solkanskim blokom in poznejšim Gostolom je bila pipa z vodo, tam je bil vedno jugoslovanski vojak. S postaje je prišel kmet s konjem in vozom, umaknili sva se mu. Konj je prhnil in se zakadil v mojo prijateljico. Odskočila je in me nehote porinila v Italijo. Vojak je začel kričati in groziti, da bo streljal in klical milico. Na srečo sva se spomnili, da imava dokument, tako da se je dobro končalo, vojak pa naju je pospremil do postaje.
Nekoč bi me skoraj zaprli. Odprli so zunanji del železniške postaje, tam je bila čuvajnica z miličnikom. Nekdo me je čez mejo poklical po imenu. Jaz sem se delala ravnodušno, ker so nas tako naučili, zaradi varnosti. Fant je klical za mano »Me ne poznaš?«. Nisem se odzvala, šla sem na vlak. Čez dva dni so klicali mojega očeta na raport. Naslednji dan so klicali na raport tudi mene. Šolali so me brez konca in kraja. Hoteli so mi dokazati, da sem kričala čez mejo »Živela, Italija!« in mahala z rokami, grozili so mi z odpovedjo. Jokala sem, rekli so, da bodo zaplenili delovne stroje staršem. Zanimalo me je, kdo me je ovadil. Lani sem izvedela, kdo je to bil, in mu pisala »prijazno« pismo.
15. 7. 1966 sem se priselila v Novo Gorico. Za stavbo sodišča je bil vodnjak. Ko so gradili Jelinčičevo, je ta star vodnjak izginil. Nekdo s Krasa je ta vodnjak podaril sodišču. Ob vodnjaku so se praznovali otroški rojstni dnevi. Danes je to prekril pločnik Jelinčičeve ulice, vodnjak je izginil neznano kam, dali naj bi ga v park vile Bartolomei. Šla sem tja, a vodnjaka ni bilo tam. Moja nadaljnja poizvedovanja me niso pripeljala do vodnjaka. Nekoč precej pozneje sem čisto po naključju za sodiščem zagledala kup kamenja in – šterno! Bila sem zelo vesela, ko sem jo zagledala. Ob vodnjaku so bile nekoč vrtnice in manjši park.”
