Staretov trg 15
Leskovčeva hiša stoji v središču kraja in zaključuje šmarski trg, »Plac«. Pritlični prostori so bili vedno poslovne narave, v ozadju so bila skladišča, konjušnica, nadstropje pa je bilo namenjeno stanovanjem.
Hiša je bila najprej v lasti trgovca Roberta Ravnikarja, ki je imel trgovino na debelo in drobno. V tem obdobju je nosila domače hišno ime pri Udovč oz. Vdovč – takrat Šmartno št. 50 (Status Animarum, Nadškofijski arhiv od 1815 – 1900).
Pozneje jo je Ravnikar prodal trgovcu Ivanu (Johannu) Wakoniggu, ki je prav tako imel trgovino. Ivan Wakonigg je bil rojen leta 1844 v Šentjurju pri Celovcu, v Šmartnem pa je odkupoval izdelke domačih mojstrov, ter trgoval z zobotrebci in bičevniki. Verjetno je trgoval tudi v deželi »suhe robe« in je k njemu v uk prišel Peter Kozina (1876-1930), kasnejši ustanovitelj tovarne čevljev Peko v Tržiču.
Ta je svoja trgovska vajeniška leta preživel tudi pri Wakoniggu v Šmartnem. Ker se je zelo izkazal, mu je Wakonigg zaupal vodstvo trgovske podružnice v Gabrovki. Poleg trgovine je bilo tu tudi skladišče smodnika. Po smrti prve žene, Rozalije Wakonigg, leta 1884, se je Wakonigg leta 1886 ponovno poročil z Marijo Leskovec, ki pa je leta 1914 umrla zaradi jetike.
Časopis Dolenjske novice, 15. 6. 1887 poroča o požaru na Pungrtu, v katerem je pogorelo tudi skladišče s trgovino trgovca Wakonigga.
Zaradi starosti je Wakonigg trgovino oddal v najem trgovcema Ivanu Šelekarju in Slavincu.
Po Šelekarjevi smrti leta 1911 pa sta od Wakonigga kupila trgovino Ivan Leskovec (1888-1935) in Josip Gruden (1891-1933). Gruden je kasneje svojo polovico prodal Leskovcu in okoli leta 1923 odprl svojo trgovino zmešanim blagom v t. i. Froncovi hiši, ki jo je kupil. Hiša stoji še danes in je v lasti tiskarja Gorazda Mlakarja.
Ivan Leskovec je umrl leta 1935, po njegovi smrti pa je trgovino vodila žena Ana. V trgovini so ljudje kupovali raznovrstno blago. Trgovina oz. hiša je bila po letu 1945 nacionalizirana. Naprej je delovala kot trgovina Trg v lasti podjetja Tisje (vodila jo je gospa Merzel), v njej so prodajali manufakturo (metrsko blago, izdelke za gospodinjstvo, čevlje). Kasneje je Trg prevzelo Podjetje Litija: v njej so se znašle že delovne obleke, predpasniki, vse za šivilje, nekaj šolskih stvari. V trgovini so prodajali tudi premog, ki so ga šmarski furmani razvažali po gospodinjstvih.
Hiša na šmarskem placu zavzema skoraj strateški položaj, a danes v poslovnem smislu nekako ne zaživi. Zelo kratko obdobje je bila v njej tudi manjša pekarna. Hiša se je spreminjala: na ulici (desno) Pungrt je ostala brez oken in vhoda, ki jih je v pričetku 20. stoletja še imela.
V prostorih nadstropja in mansarde so zasebna stanovanja.
Poleg trgovine je bila v hiši tudi gostilnica, vendar o njej ni podatkov. Po drugi svetovni vojni naj bi bila nacionalizirana in kot taka povezana z Majolko, kot tudi z nacionalizirano Mačkovo gostilno v neposredni bližini. Po tem sklepamo, da v njej niso nikoli pripravljali, stregli hrane, pač pa le pijačo.
Trgovino je prevzel Mercator (okoli 1963) in v njej ponudil tudi konfekcijo. Spodnje prostore Leskovčeve hiše so sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja temeljito obnovili in pripravili za moderno samopostrežno živilsko trgovino, ki so jo Šmarčani poznali in obiskovali še po osamosvojitvi države.
V njej je Mercator deloval do selitve v novejše prostore na Pungrt.
Poimenovanje trgovine pri Leskovcu je tako močno zasidrano v zavesti Šmarčanov, da je postalo brezčasno: uporabljajo ga v vseh obdobjih za vse lastnike in ponudnike oz. trgovce.