Med člani kolektiva se je že dalj časa pojavljala želja o letovanju v gorah. Tej želji je prisluhnil upravni odbor sindikata in po mnogih sestankih in posvetovanjih prišel do spoznanja, da začnejo iskati kočo na Veliki Planini. Velika Planina je zelo primeren kraj za letovanja, saj je poleti priljubljena pohodniška destinacija, pozimi pa je tam omogočena smuka za začetniške in tudi za bolj zahtevne smučarje.
Celotno področje Velike Planine je narodni park, zato je bila koča tipizirana in je imela na zunaj obliko, ki je značilna za kočo na Veliki Planini. V notranjosti so bili lepo razporejeni prostori: velika dnevna soba, dve spalnici, kuhinja, shramba, stranišče in drvarnica. Na podstrešju je bila še velika spalnica, ki je lahko služila kot skupno ležišče. Tako bi lahko v koči letovalo več družin hkrati.
Koča je bila locirana v bližini gostišča, kar bi članom kolektiva omogočilo možnost prehrane v primeru, da niso zainteresirani za lastno kuhanje.
Za nakup koče bi morali potrošili vsa finančna sredstva sindikalne podružnice obrata Vrhnika in Šmartno. Nekaj sredstev so pridobili še iz sklada skupne porabe.
Šventner Stane, pisec članka v Časopisu Usnjar smatra, da se bodo v ta namen vložena sredstva bogato obrestovala in bodo člani kolektiva zadovoljni. Delavski svet je tako na svoji seji dne 15. 6. 1970 sklenil, da kočo kupijo.[5]
Iz članka lahko razberemo potek nakupa planinske koče na Veliki Planini, ki pa ni uspel, o čemer priča odlomek iz govora ob otvoritvi planinske koče, ki so jo zgradili na Veliki Planini.
»Pred leti smo že imeli priliko, da bi na Veliki Planini kupili brunarico pa smo bili preveč »cagavi« in smo takratno priložnost zamudili.«[6]
[5] Usnjar, Letovanje v planinah, št. 13, julij 1970, str. 10
[6] Usnjar, Otvoritev koče na Veliki Planini. št. 134, julij 1980, str. 15, 16
