Člani odprave: Tomo Česen, dr. Jani Kokalj, zdravnik in Tomaž Ravnihar, snemalec.
Cilj preplezati južno steno Lhotseja si je leta 1990 zastavil Tomo Česen, ki je imel za seboj že svetovno odmevne uspehe. Njegov načrt je bil plezati sam, v alpskem stilu, s čim manj opreme in na čim bolj preprost način. Hitrost mu je predstavljala varnost.
Česen je v steno vstopil 22. aprila pozno popoldne, v njenem centralnem delu, levo od Slovenske smeri iz leta 1981. Zaradi nevarnosti padanja kamenja in ledu v spodnji polovici stene je plezal ponoči, ko se stena umiri. Plezalno najzahtevnejši je bil skalni steber nad 8200 m. Na vrhu je bil 24. aprila, ob 14.20, po 45 urah plezanja in z dvema bivakoma na višini 7500 in 8200 metrov. Vrnil se je skoraj po isti smeri, z bivakom na višini 7300 m in bil spet pod steno 25. aprila zjutraj.
Česen je zaključil Slovensko smer in jo posvetil Alešu Kunaverju. Ta dosežek, ki je v medijih zelo odmeval, je pomenil enega od mejnikov himalajizma. Zaradi pomanjkanja slikovnega materiala in različnih izjav so se sčasoma v strokovni alpinistični javnosti pojavili dvomi v Česnov doseg vrha in njegov plezalni dosežek.
Avtorica besedila: mag. Monika Rogelj
Česen je v steno vstopil 22. aprila pozno popoldne, v njenem centralnem delu, levo od Slovenske smeri iz leta 1981. Zaradi nevarnosti padanja kamenja in ledu v spodnji polovici stene je plezal ponoči, ko se stena umiri. Plezalno najzahtevnejši je bil skalni steber nad 8200 m. Na vrhu je bil 24. aprila, ob 14.20, po 45 urah plezanja in z dvema bivakoma na višini 7500 in 8200 metrov. Vrnil se je skoraj po isti smeri, z bivakom na višini 7300 m in bil spet pod steno 25. aprila zjutraj.
Česen je zaključil Slovensko smer in jo posvetil Alešu Kunaverju. Ta dosežek, ki je v medijih zelo odmeval, je pomenil enega od mejnikov himalajizma. Zaradi pomanjkanja slikovnega materiala in različnih izjav so se sčasoma v strokovni alpinistični javnosti pojavili dvomi v Česnov doseg vrha in njegov plezalni dosežek.
Avtorica besedila: mag. Monika Rogelj