Litostroj je močno občutil gospodarsko krizo, ki je v osemdesetih letih prizadela jugoslovansko gospodarstvo. Kakor ostala podjetja sta tudi Litostroj prizadela inflacija in visoka zadolženost, še posebej hudo pa so njegovo poslovanje zavrli zastoji izplačil iz Iraka, kamor je v tem času dobavljal drago opremo za črpalne postaje in hidroelektrarne.
Težave s pridobivanjem deviznih sredstev za nakup repromateriala in kreditov za kreditiranje investicijskih poslov so delovno organizacijo pestile ves čas njenega delovanja, v osemdesetih letih pa se je stanje še poslabšalo. Težave z likvidnostjo posameznih tozdov so se pojavile že l. 1983. Tudi v prvi polovici naslednjega leta je imelo podjetje težave, vendar se je stanje do konca leta izboljšalo. Likvidnost podjetja se je znova poslabšala v drugi polovici l. 1986. Prodaja viličarjev se je ustavila, dragi krediti in nedokončana proizvodnja pa so vezali nase finančni kapital. Prilivi od iraških naročil so bili zaradi vojnih razmer zamrznjeni, izpad sredstev pa je Litostroj saniral z najemanjem tujih blagovnih kreditov in financiranjem iz domačih emisij. Leta 1986 se je v Litostroju nadaljevala investicija v program energetske opreme, v katero je delovna organizacija prelila lastna obratna sredstva – tj. sredstva, ki jih je potrebovala za proizvodnjo. Zaključna bilanca za leto 1986 je bila še pozitivna, že takoj v začetku 1987 pa je morala delovna organizacija za normalno obratovanje najeti kredite. V tem času se je tudi povečala vezava sredstev v zalogah, prodaja viličarjev se je praktično zaustavila. Zaradi neplačevanja kreditnih obveznosti je imel Litostroj blokiran žiro račun, kar je povzročilo zamude pri izplačevanju osebnih dohodkov zaposlenih. V prvem četrtletju je bil Litostroj tudi prvič v izgubi, tako da so v maju zaposleni prejeli znižane osebne dohodke. Delovna organizacija je bila v danih okoliščinah primorana pripraviti program finančne konsolidacije.
Kritični glasovi v Litostroju so v tem času ugotavljali, da vzrok za težave v poslovanju ne tiči zgolj v zunanjih okoliščinah, na katere zaposleni težko vplivajo, pač pa so zanje odgovorni tudi preslaba organiziranost, nedisciplina in prelagodno opravljanje del in nalog. Decembra 1989 je avtor članka Kaj prinaša Zakon o podjetjih v Litostrojevem glasilu Litostroj zapisal:
»V težave smo namreč, poleg nekaterih zunanjih, objektivnih razlogov, zašli tudi in morda predvsem zaradi lastne neustrezne organiziranosti in prevlade ‘samoupravnosti’ nad poslovnostjo. Razdelitev enotnega litostrojskega interesa na 15 parcialnih interesov [petnajst tozdov in skupnih služb – op. avtorja] in poudarek na ukvarjanju samih s sabo, z delitvijo pogače skupnega prihodka, še preden je bil sploh ustvarjen, s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori, namesto s pogodbami, vse to je našo energijo usmerjalo v napačno smer, povzročalo prekomerno rast neproduktivne režije in zmanjševalo našo konkurenčnost na domačem in še bolj na tujem trgu.«
Litostrojeve težave so resda temeljile na neugodnih ekonomskih gibanjih, na napačni domači ekonomski politiki in inflaciji – precej škode pa so povzročili tudi »razparcelirani tozdovski interesi« v delovni organizaciji, ki so bili posledica sistema dogovorne ekonomije, kjer je vsak delavec soodločal o vsakem poslovnem koraku delovne organizacije.
