S prihodom železnice je Ljubljana utrdila svoj položaj najpomembnejšega prometnega in trgovskega središča na Slovenskem. Vozovi, ki so doslej tovorili blago od Trsta proti Dunaju, so se začeli ustavljati v Ljubljani, kajti nadaljnji prevoz je polagoma prevzemala železnica.
Ljubljanski kolodvor je kmalu postal premajhen za hitro rastoče obremenitve. Tudi vagonov in lokomotiv je primanjkovalo za vse potrebe, zato so morali vozovi dostikrat čakati tudi po teden dni, da so blago raztovorili ali naložili.
Graditelje je čakal še en izziv – železnica do Trsta; terenske razmere za traso med Ljubljano in Trstom so namreč proučevali že leta 1842. Kmalu za Ljubljano je graditelje čakalo mokrotno Ljubljansko barje, ki je požrlo neizmerne količine materiala, preden so lahko nasip za progo dovolj utrdili. V nadaljevanju so se morali soočiti s kraškim svetom, pomanjkanjem vode in z burjo, ki je imela tako moč, da bi lahko prevračala vagone. Nazadnje se je bilo treba spustiti še do morja. Strokovnjaki so tudi te tehnične probleme uspešno rešili in ob navzočnosti cesarja Franca Jožefa progo med Ljubljano in Trstom uradno odprli 27. julija 1857.