Rimljani so bili mojstri v gradnji cest in izgradnja državnih cest je bila eden njihovih največjih gradbenih podvigov. Novosti pri trasiranju poti so v času osvojitve zanesli tudi v naš prostor. Zaradi novozgrajenih cestnih povezav pa tradicionalne vodne poti nikakor niso izgubile svojega pomena. Te so predvsem za prevoz večjih tovorov še vedno predstavljale najcenejši, najhitrejši in najbolj učinkovit transport. Da je bil rečni promet v antiki zelo pomemben, kaže tudi to, da so največje naselbine nastale prav ob plovnih rekah. Plovne so bile reke Savus (Sava), Dravus (Drava), Colapis (Kolpa) in Corcoras (Krka), poseben pomen pa je kljub kratkemu toku imela Ljubljanica.
Velik del najdb na njenih bregovih in v strugi je verjetno povezan prav s poudarjeno prometno vlogo te reke. Plovna je bila že v Navportu (Vrhnika), zaradi mirnega in počasnega toka je bila primerna za plovbo s tokom in proti njemu. Reka, znana v antičnih virih kot Nauport in Emona (imenovana po obeh najpomembnejših naseljih ob njej) je bila vodna pot od prazgodovine. Premoščala je težko prehodno Ljubljansko barje in je bila v rimskih časih najpomembnejša komunikacija v nadaljnji povezavi po Savi in Donavi med severno Italijo oz. Jadranskim morjem in srednjim Podonavjem oz. severnim Balkanskim polotokom. Seveda je bila Ljubljanica pomembna tudi za lokalne transporte čez Barje, saj je bil prehod po kopnem zaradi močvirnega terena težaven. Po reki so tovorili tudi podpeški apnenec, ki je bil za Emono pomemben gradbeni material. Iz doslej ugotovljenih dejstev in jasno prepoznavnih funkcionalnih lastnosti posameznih odkritij je z veliko verjetnostjo mogoče sklepati, da je bil v določenem obdobju antike promet po barjanski vodi izjemno gost, morda tudi nekaj ladij dnevno.
V obdobju miru so po reki Ljubljanici pluli trgovci in razni obrtniki, v vojnem času pa vojaška plovila. Glavni vir za opis trgovanja po Ljubljanici in Savi je Strabon. Pravi, da so Italiki prebivalcem Ilirika izvažali vse kar nudi morje, torej predvsem sol in konzervirane morske sadeže, ter vino v lesenih sodih, od njih pa so v zameno dobivali sužnje, živino in kože.
Najdbe rimskega orožja in drugih delov vojaške opreme pričajo o intenzivnem rečnem prometu za vojaške potrebe vojske v obdobju rimskega osvajanja in konsolidacije ozemlja kasnejše province Panonije. Ljubljanica je bila v poznorepublikanski in avgustejski dobi nezamenljiv del povezave med Italijo in jugovzhodnimi Alpami, Balkanom in srednjim Podonavjem. Za rimsko vojsko je bila pomembna v času Oktavijanovih ilirskih vojn (35–34 pr. n. št.), ko je plovna pot Ljubljanica–Sava vodila v Siscio (rimsko ime za Sisak),kjer je bilo eno od središč odpora proti Rimljanom in nato rimski vojaški tabor na strateško zelo ugodnem položaju. Enako pot je rimska vojska uporabljala za prevoz vojske in njeno oskrbo ter za transport vojnega plena med panonskimi vojnami (14.–9. pr.n. št.) in v času panonsko-dalmatskega upora (6.–9. n. št.), kar je zahtevalo zelo visoko koncentracijo rimske vojske. Z zaključkom okupacijske faze v Panoniji in izgradnjo ceste Navport–Emona se je pomen vodne poti za rimsko vojsko zmanjšal, vendar ni zamrl, saj je bilo ob koncu 2. stol. ali v 3. stol. v Emoni verjetno pristanišče panonske flote, kar dokazuje v Emoni najden nagrobnik vojaka panonskega brodovja, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije.
Avtorica besedila: Škerl Barbara (celotno besedilo skupaj z viri je v pdf obliki pripeto med multimedijskimi elementi)